spookyMulder išče resnico

Če bi filmska glasba imela besedilo, bi stvar lahko zvenela takole:

Superman

Batman

James Bond

Noč čarovnic

Žrelo

Nazaj v prihodnost

Počilo je! Konec je! Nekoč praktično nezlomljiva naveza Zmaga Srboritega … eee, pardon, Plemenitega in njegovega pribočnika (Wing Man-a) Pečeta je razbita. In vse samo zaradi ene besede, ene pomanjševalnice imena Sašo v Saško … pa naj še kdo reče, da besede ne ubijajo!

Novica se je čez konec tedna rolala na naslovnicah televizij, prav tako pa so se s tem poročila na radiih. Če bi imeli CNN, bi se ta novica verjetno rolala kot Breaking News. In ja, v bistvu so imeli novinarji prav, to je bil dejansko šok prve vrste. Peče je bil namreč poleg Jelinčiča glavna faca Nacionalne stranke, tudi neke vrste strokovnjak, ki je znal Jelinčičeve izpade vedno dati v nek vsaj približno smiseln kontekst in ki je znal tudi postreči s kakšnim pametnim argumentom. Prav zabavno je bilo gledati soočenja, kjer sta nastopala skupaj – najprej je Zgago … eee… Zmago (naj vrag pocitra tega nagajivega tiskarskega škrata ) v eter vrgel neko provokacijo, nato pa na dodatna vprašanja po utemeljitvi dejal: “To bo pa povedal moj kolega,” in je v kader skočil Peče in začel razkazovati svoje retorične sposobnosti.

Zakaj torej ta razkol? En razlog zagotovo tiči v velikih egih vpletenih ljudi, ki so slej ko prej morali trčiti med sabo, še posebej, ko je Jelinčič dobil tako dobre odstotke na predsedniških volitvah, nato pa večino zaslug pripisal izključno sebi (če že ni rekel neposredno, pa je to nedvomno dal podrejenim vedeti).

Drug razlog lahko iščemo v Jelinčičevem vetrnjaštvu. OK, on vam bo sicer zatrdil, da vedno dela po svoje in da se ne ozira na druge ljudi in njihova mnenja, kar pa je v prenesenem smislu tudi res, saj je vedno gledal, da je stvari obrnil na svoj mlin, tudi, če je moral narediti miselni obrat za 180 stopinj. Enkrat podpira te, drugič druge. Kaj se je zgodilo, ko je Janša omenil možnost odstopa vlade? Je Jelinčič udaril po njem? Ne, v soočenju je drezal izključno v Pahorja, da nima mod, da bi prevzel vladanje in na vsak način hotel pokazati, kako si Pahor ne upa prevzeti odgovornosti. Pa tudi sicer statistika njegovega glasovanja v preteklosti kaže, da je vedno v ključnih momentih podprl tistega, ki se je znašel v škripcih, če mu je slednji le bil pripravljen kaj ponuditi v zameno, oziroma če je Zmago videl, da si bo s tem pridobil kakšen glas več na prihodnjih volitvah. V tem dam Pečetu povsem prav, da je Jelinčič nenačelen, je pa tudi res, da je do neke mere to značilnost vsakega politika, ki mora na tak ali drugačen način sklepati kompromise, le da nekateri to počnejo (oziroma naj bi počeli) v obče dobro, Plemeniti pa izključno v svoje dobro.

Tretji razlog za veliki pok pa osebno vidim predvsem v že mnogokrat dokazanem dejstvu, da radikalci na koncu vedno požrejo sami sebe, ko se njihove metode dela in način razmišljanja obrne proti njim samim. Se spomnite filma Propad, kjer smo lahko spremljali zadnje trenutke v Hitlerjevem bunkerju in kjer je bilo naravnost fantastično prikazano, kako človek, ki izgubi sočutje in ljubezen do soljudi, na koncu ne more več ljubiti ali pokazati sočutja niti do sebe? Ne, brez skrbi, nočem niti pod razno vleči kakšnih osebnostnih vzporednic s Hitlerjem, gre zgolj za miselnost … miselnost izključevanja, zaničevanja, skrajne retorike in prepričanja, da si nekateri ljudje ne zaslužijo, da jih obravnavamo sebi enakovredne. Na žalost (ali pa na srečo) taka prepričanja nikoli ne ostanejo omejena zgolj na neko omejeno skupino ljudi, temveč se posledično iščejo vedno novi sovražniki. Kaj je Jelinčič povedal o tem, da ga Peče in drugi poslanci zapuščajo? Ozmerjal jih je z “izdajalci, sovražniki, ljudmi z bolezenskimi stanji …” je to res Plemenita retorika? Se tako govori o ljudeh, s katerimi si do nekdaj bil tako tesno povezan? Hja, res je, to ni nič novega za Jelinčiča.

Kot tudi ni nič novega Jelinčičev miselni salto mortale ob novici, da si je Barovič premislil in ne bo zapustil SNS-a, ob čemer, si je zaslužil Plemenite pohvale, da gre za “pametno in trezno odločitev”. Torej, če strnemo razmišljanje Jelinčiča: Gre za pametno in trezno odločitev izdajalca in sovražnika?!? Heh, adijo pamet!

A seveda, Zmaga gre razumeti, saj mu gre sedaj za nohte. Brez dovolj velikega števila poslancev namreč ne more več imeti poslanske skupine, kar pomeni manj denarja … to pa je za Zmaga seveda glavni razlog, da je “izdajalca in sovražnika” Baroviča pripravljen sprejeti nazaj. Kako prosim, da se je slednji odločil za to potezo zaradi družine? Oh joj no, kaj, se nemara fiksajo z Jelinčičem, da so od njega tako odvisni? Pravzaprav sploh ne morem razumeti človeka, ki je pripravljen iti nazaj k Plemenitemu, ne samo zaradi žaljivk, temveč tudi zaradi Zmagovih besed, da mu ni žal za odhajajoče poslance, saj naj bi to pomenilo njihov sloves od politične kariere, ker naj bi bili v parlamentu zgolj zato, ker so člani stranke SNS. Razumete? Jelinčič svoje poslance naravnost zaničuje in je prepričan, da z lastnim delom niti približno ne morejo postati poslanci, temveč le, če so njegovi kimavci. Prav tragično, saj je Zmago s tem praktično razvrednotil delo večine svojih poslancev, kar torej pomeni, da je cela njegova poslanska skupina v parlamentu zgolj zato, da igrajo pavlihe. Žalostno, a hkrati prav ironično resnično!

In kakšen bo končni rezultat? Vprašanje je, koliko bo to škodilo Jelinčiču na prihodnjih volitvah. Zagotovo bo izgubil nekaj glasov pri mladih, ki so svoj idol videli v Pečetu, kot tudi pri ženskih volivkah, ki jih je morda prepričala Žgajner Tavševa. A kljub vsemu ne gre pozabiti, da je Zmagec (OK, upam, da sedaj ne bo tudi on pošizil zaradi te pomanjševalnice ) namazan z vsemi žavbami in da si bo na tak ali drugačen način znal zagotoviti vsaj poslansko mesto zase.

Kaj pa odcepljeni člani napovedane poslanske skupine Lipa? Lahko z bolj stoično (in verjetno bolj radikalno) držo prepričajo volivce? Upal bi si trditi, da lahko, saj je do sedaj bolj ekstremistično sceno od SNS-a odbijal prav Zmago s svojim simpatiziranjem z narodnoosvobodilnim bojem, kultom Tita, pa svojo preteklostjo pri UDBI itd., zato se številni “pravoverni” domoljubi niso odločili glasovati zanj, temveč za nekatere manj vidne stranke, ki pa so vedno ostale zunaj parlamenta. A to še ne pomeni, da radikalna volilna baza ne obstaja … brez skrbi, če uspe Pečetu resno zastaviti projekt in za sabo potegniti še nekaj Jelinčičevih volivcev in pa morda še nekaj desne volilne baze, ki zaradi razočaranja nad vlado ne bo želela glasovati za Janšo (k levičarjem pa tudi ne bodo želeli prestopiti), potem se zna zgoditi, da utegnemo v parlament dobiti zares prave nacionaliste, ki bodo dejansko mislili, to kar bodo govorili, ne pa tako kot danes, ko vemo, da gre bolj za Zmago-šov, kot pa kaj resnega. In to seveda mora biti znak za zaskrbljenost, a morda bo vendarle bolje, da še malce počakamo, kako se bo vsa stvar razpletla.

Glede na vse videno, se namreč ne bi prav nič čudil, če bi kmalu zopet videli Zmageca in Saškota, kako se znova skupaj igrata v parlamentarnem peskovniku.

Božični prazniki naj bi bilo čas miru, spokojnosti, ljubezni, solidarnosti, sprejemanja drugačnosti … a na žalost v sodobni družbi tega opažam vse manj, še posebej pa me v zadnjem času bode v oči dejstvo, da tudi tisti, ki naj bi sicer veljali za strpne in liberalne, pod določenimi pogoji postanejo pravi radikalni fanatiki, ki so pripravljeni za svoj prav skočiti tudi v prepad.

K temu razmišljanju so me spodbudili nekateri kulturniki, začel pa bom kar z nastopom Iva Godniča v oddaji As ti tud not padu - po eni strani globoko razočaran nad izvirnostjo njegovega humorja, po drugi strani pa zelo presunjen nad spoznanjem, v kakšne ekstremizme so zmožni pasti sicer zelo liberalno misleči ljudje (ki se za liberalne vsaj deklarirajo). Najprej glede izvirnosti: na žalost se mi večina njegovih vicev sploh ni zdela smešnih, tisti pa, ki so bili smešni, jih je pokvaril z neskončnim ponavljanjem. Ja, ko je prvič izvedel hec z duhovnikom, ki se mu je težko usesti na rdeč stol, sem se smejal, ko je to ponovil tretjič in četrtič je bilo pa vse skupaj samo še neumno. In se res ni mogel spomniti česa bolj originalnega, kot je namigovanje na privlačnost napram Bizovičarju? Je lahko sploh še kaj bolj obrabljenega kot komik, ki igra homoseksualnega/pedofilskega duhovnika?!? Tiste fake TV prodaje razpela pa sploh nisem zaštekal. Kaj je bilo lepo prosim pri tem sploh smešnega (razen standardnih govornih bravur Zrneca)?!? Še celo Zrnec ga je na koncu spraševal, če ima še kaj v tistih predalčkih, ker je očitno pričakoval, da to pač še ni moglo biti vse, ampak Godnič je že zaključil.

Druga stvar pa je že skoraj zastrašljiv ekstremizem, s katerim je Godnič izpovedoval svoje ideje in na trenutke je bilo tudi Bizovičarju že malo nerodno, ker sploh ni več vedel, kako (oziroma kaj) naj ga vpraša, da ne bo spet dobil kakšnega skrajnega odgovora. Sploh ni problem to, da se Godnič heca iz duhovščine, konzervatizma itd., problem je samo v tem, da to počne na nož, brez vsake smiselne distance ali razmisleka, kaj je zabavno, kaj pa je zgolj njegov osebni križarski pohod proti nekomu, ki ga očitno mrzi prav do kosti. Hja, oprostite, ampak nekdo, ki se deklarira za partizana, pač nima v glavi počiščene vse stvari. Človek lahko pač reče, da je nekdaj (med drugo svetovno vojno) bil partizan (če je res bil), da pa dandanes še vedno želi biti partizan, je pa prav tako skrajna ideja, kot od tistih iz nasprotne strani, ki tako sveto zagovarjajo domobranstvo. To so pač ideje ljudi (na eni in drugi strani), ki bi očitno radi še vedno živeli v času druge svetovne vojne, kjer ni bilo prostora za drugače misleče in kjer je vedno lahko obstajala samo ena ideja in samo ena prava stran. Kdor ni z nami, je proti nam! Godniču pač ni všeč, da je desnica na oblasti. Prav, s tem ni nič narobe, vsak ima pravico povedati svoje, problem pa je, da njega to očitno tako zelo moti, da se je v skrajnosti svojega nastopa povsem izenačil s tistimi skrajneži, ki ga tako zelo motijo (oziroma za katere je sam prepričan, da so tako zelo skrajno nesprejemljivi).

Naj vse to navežem še na eno (zame najbolj srhljivo spoznanje), da očitno pod določenimi pogoji nelagodja (heh, glede na aktualne razmere bo marsikdo verjetno rekel “nesproščenosti”) in popolnega nestrinjanja z nasprotno stranjo tudi najbolj liberalno deklarirani ljudje lahko postanejo nestrpni ekstremisti. Pa ne gre samo za Godniča. V zadnjem času me vedno znova osupne Svetlana Makarovič, ki jo sicer kot pisateljico, pesnico, intelektualko in humanistko izredno cenim, a je sedaj zavoljo protikadilskega zakona postala prava nestrpna fundamentalistka, ki svojo najnovejšo knjigo (v kateri jasno opisuje zablode in krivice povzročene kadilcem) podpisuje samo tistim, ki ji lahko fizično dokažejo, da so kadilci (torej da morajo pred njo kaditi). To pa je v bistvu v popolnem nasprotju z idejo liberalnega pretoka misli, ki narekuje, da bi morala tudi nasprotna stran na čimbolj dostopen in enostaven način priti do drugačnega mnenja, da bi se sploh lahko začel kakršenkoli dialog. No, da je Svetlani cigaretni dim očitno zares zameglil presojo je dokazala še s tem, da je priznala, da je nestrpna, namesto, da bi se ji to (kot liberalki) že samoumevno zdelo nekaj nedopustnega, pa je vse skupaj utemeljila s premiso, da je lahko zaradi nestrpnosti napram nje (kot kadilki) nestrpna tudi sama.

A ravno v tem je bistvo problema, namreč če nestrpnost vračaš z nestrpnostjo, to v nobenem primeru ne more pripeljati do neke razumne rešitve, temveč se stvari samo še bolj polarizirajo, ekstremi obeh strani pa postajo vse bolj globoki. In isto je z Godničem – če se na (domnevni) ekstremizem desnice, cerkve, zagovornikov domobrancev itd. odziva z diametralno nasprotnim radikalizmom, zagotovo prav nič ne prispeva k umiritvi razmer in iskanju nekega konsenza … ki pa ga očitno tako ali tako noče, saj v nasprotni strani vidi samo slabo. To pa je tudi bistvo problema vseh povojnih, cigaretnih, političnih itd. razprtij v Sloveniji (pa tudi marsikje drugod po svetu), ko ne ena, ne druga stran noče priznati, da na “naši” strani ni (bilo) povsem vse prav in da hkrati na drugi strani ni (bilo) vse slabo, temveč še vedno vlada prepričanje, da vse niti pravice in resnice v rokah držati izključno “naši”, druga stran pa je najbolj strašna in zmotna personifikacija peklenščka.

Pri vsem skupaj pa mi je najbolj zoprno, da mi je tok misli na tako temo zaplul ravno v času božiča, torej takrat, ko naj bi si zavoljo spokojnosti praznikov znali seči v roke in si priznati ter odpustiti napake. Ampak po drugi strani, božič ni tisti čudodelnik, ki bi znal sam po sebi zmočen narediti take premike v glavah ljudi, temveč gre za izključno odločitev vsakega posameznika, ki pa te svoje odločitve ne bi smel jemati preveč lahkotno, saj s tem na nek način odloča tudi o tem, v kakšno smer se bo razvijala celotna družba, sam pa upam, da to ne bo smer, kjer bi se intelektualci in liberalci na (domnevne) ekstreme odzivali z lastnim radikalizmom.

No, da pa ne bom zgolj teoretiziral, sem se odločil malce pomesti tudi pred lastnim pragom. Do sedaj sem se namreč debat o problematiki cigaretnega zakona loteval zelo nenaklonjeno kadilcem in (gledano v retrospektivi) verjetno tudi nekoliko ekstremistično (vsaj iz stališča kadilcev). In čeprav za kajenje še vedno ne najdem niti enega pametnega razloga (prav tako pa mi ga ni uspel našteti noben kadilec), sem pripravljen omiliti svoja stališča in kadilcem priznati možnost, da imajo svoje kadilske lokale. Sicer ne verjamem, da bi tako stališče pripomoglo k boljši evoluciji družbe, verjetno pa bi nekoliko podaljšalo odhod kajenja na smetišče človeške zgodovine (kar se bo nekoč v daljni prihodnosti zagotovo zgodilo, saj gre za slepo vejo človeškega iskanja duševne utehe) – bi pa taka stališče pripomoglo pri evolucije liberalnosti, dialoga in človeškega mišljenja, zato sem se odločil storiti ta (vsaj zame kar precejšen) miselni korak. Verjetno je sicer preveč idealistično pričakovati, da bodo podoben miselni korak pripravljeni storiti tudi kadilci (torej k zavedanju, da nimajo prav nobene moralne pravice s svojim dimom posiljevati drugih, kar pa se dogaja prav vedno, ko kadijo v družbi), pa vendarle, tu v bistvu ne gre za princip daj-dam, temveč za povsem osebno odločitev razvoja lastne etike in morale.

Letošnji božič je torej meni prinesel pomembno spoznanje, vsem, ki so se uspeli prebiti do konca tega teksta pa prav tako želim lepe in umsko bogate praznike.

Lep živopisan pozdrav!

OK, priznam, Jan Plestenjak ni bil med mojimi najljubšimi glasbeniki (daleč od tega), ampak sem povsem spremenil mnenje, ko sem videl/slišal njegovo najnovejšo skladbo, ki jo je predstavil v Hribar-u in v kateri opeva (Janševo?) Urško.

Pesem je tako dobra, da sploh ni potrebno dodati kakšnega posebnega komentarja, razen morda to, da gre zagotovo za eno najboljših Plestenjakovih pesmi, kajti, čeprav ostaja zvest svojemu običajnemu glasbenemu repertoarju nesmislov, je tokrat enkrat za spremembo vsebina pesmi vsaj zelo resnicoljubna in v stiku z realnostjo (še posebej tisti drugi del o pleši).

P.S.: Kakršnakoli podobnost z resničnimi osebami je srhljivo pravilna (in vsaj zame noro zabavna).

Dodatek: Vsi ljubitelji Anžeja Dežana bodo veseli tudi njegovega socialnega angažmaja ob podražitvah hrane (zopet pod pokroviteljstvom Hribarja):

Dodatek no. 2: In po nasvetu neuromancer-ja še nova pesem Siddharte (znova iz zakladnice Hri-bara):

Dodatek III.: Fredy Miler goes international:

Dodatek št. 4: Vladu Kreslinu se (tako kot vsakemu Slovencu) kolca po dobrem fuzbalu:

 Dodatek nummero 5: Rok Kosmač želi dobiti darilo!

Dodatek nummer 6: Roku Ferengji (Rok’n'band) gre ljubezen dobesedno skozi želodec:

Revije Nova ne kupujem, preprosto zato, ker me ne zanima vsaka kvazi (ne)zanimiva podrobnost in življenja kvazi slavnih ljudi, mi je pa tokrat prišel pod roko zadnji izvod, ki me je prepričal, da so se tej reviji zares skisali možgani – celo do te mere, da se sedaj iz nje prav ironično norčujejo celo tisti, ki jih napade.

V mislih imam Novino “novinarsko” raco o debelosti Špele, pevke iz skupine Atomik Harmonik. V zadnjem času sem slišal nekaj govora o tem, da so jo pri Novi označili za zašpehano bajso, nisem pa si mislil, da so se tega lotili na tako bebav način. Tako so se Špele na naslovni strani oktobrske številke lotili s slogani “Počila bo“, “Atomska eksplozija” in “Špela je z vsakim nastopom bolj baročna“.

Tragična ironija vsega tega je bila, da slika nikakor ni slikala teh opisov, saj je Špela na naslovnici izgledala prav seksi, s poštenimi ženskimi oblinami, da jo je bilo radost pogledati. Okej, res ni izgledala kot koščene manekenke, ki so trenutno v modi in ki se jim da že na 10 metrov prešteti vsa rebra, toda verjetno bi si samo največji hinavci upali trditi, da se jim zaradi tistih nekaj več kilogramov ne zdi več privlačna.

A glej hudirja, burka se nadaljuje z novo številko (ki mi je prišla v roke in s pomočjo katere sem tudi videl izvirne Novine špehofobne bedastoče). Na tokratni številki Nove je znova Špela, vendar tokrat v fitnesu, pod in nad njo pa se bohotita naslova “Špeh se ji trese” in “Ne bo počila“, na naslednji strani pa “Topi špeh” in “Mitja jo ima rad okroglo“. Če se le da, se vzdržim grdih besed, a tokrat je bilo vse, kar mi je prišlo na misel: WHAT THE FUCK!?!

Se je svetu zares že povsem zmešalo? Po eni strani se mečemo ob tla, ko vse več deklet boleha za bulimijo in anoreksijo, po drugi strani pa revije objavljajo take izprijene neumnosti, kjer kar tekmujejo, kdo si bo izmislil bolj imbecilen (in recimo temu provokativen) naslov, kot da gre za nekakšen zločin, če človek ni suh kot obešalnik? Hja, kot prvi Adi Smolar: Vse za dobr biznis, vse za dobr dnar! Nova je pač očitno pripravljena objaviti vsako neumnost in jo nategniti do neskončnosti, ker ve, da kupci takih časopisov pač najraje (zavoljo lastne negotovosti) berejo o t.i. nepopolnostih družbenih idolov.

A največja ironija potem nastane, ko Novine norčije izrabijo tudi “napadeni” zvezdniki, ki se naredijo, kot da so vse skupaj vzeli smrtno resno, kot je to storila Špela, ki se je sedaj podala na hujšanje, namesto da bi Novi povedala, kar ji gre in jo poslala tja, kamor sonce nikoli ne posije. Jasno, zvezdniki živijo od tega, da so ves čas v središču medijske pozornosti, zato se Špela pač noče zameriti Novi, ampak je vse skupaj obrnila v svojo korist in svojo promocijo, seveda na račun Novine neumnosti, kjer ne opazijo (ali pa jim je v bistvu vseeno), da se s tem dela norca tudi iz njih.

In ja, vem, tudi sam sem s tem tekstom postal del začaranega kroga Novinih bedastoč, zato naj še enkrat poudarim, da Nove ne kupujem, niti je ne berem, tokrat pa sem se samo še enkrat več prepričal, da je taka odločitev več kot pravilna in tudi edina možnost, da zaustavimo povodenj takih in podobnih oksimoronov, kot je trenutna Novina špehofobija. Čudno, da se ob branju takih člankov ljudje ne vprašajo, iz koga dejansko brijejo norca?

V sodobni družbi iskanja instantne (materialne) sreče mnogokrat pozabimo, da je že en sam droben in morebiti tudi povsem naključen dogodek pomoči ali prijazne besede dovolj, da odžene vse neprijetne dogodke tistega dne in nam da novega upanja v življenje, človeštvo in družbo.

En tak droben, morda za marsikoga celo povsem neznaten in neviden dogodek naključne pomoči se mi je zgodil zadnjič v trgovini, pa čeprav tega nisem niti najmanj pričakoval, kar je po eni strani tudi moja napaka, da včasih pozabim, da na svetu obstajajo tudi ljudje, ki poleg sebe vidijo tudi druge soljudi in so jim dejansko pripravljeni narediti kakšno drobno uslugo.

Celotna stvar se je zgodila, ko sem moral na hitro skočiti v trgovino in kupiti samo eno stvar - šlo je za britvice, ki mi jih je (verjetno po nekem Murphyjevem zakonu) zmanjkalo ravno pred pomembnim sestankom, kamor pač nisem smel prilomastiti bradat kot kakšen Bedanec.

Grem torej v trgovino, hitro zgrabim svojo robo in se napotim proti blagajnam. Sicer to ni bilo ob najbolj prometni uri, toda stric Murphy je zopet poskrbel, da je prav na vsaki blagajni stal en do vrha napolnjen voziček.

Ker hitra blagajna ni obratovala, mi ni preostalo drugega, kot da se postavim v eno od vrta in počakam – tako sem se znašel za neko starejšo gospo in v svoji skeptičnosti sem že pričel preračunavati, kako dolgo bo rabila, da zloži vse svoje stvari na tekoči trak, da potem vse spet zloži nazaj, da najde denarnico, da poračuna … skratka, zavoljo moje nejevolje so se mi po glavi motali vsi stereotipi o počasnosti in nerodnosti starejših občanov.

No in potem se je zgodilo. Gospa se obrne k meni, me malce premeri, pogleda v moje roke (kjer sem imel samo en artikel) in me vpraša, če je to vse, kar imam. Pritrdim ji in ona me prijazno spusti naprej, tako da sem bil v minuti že mimo blagajne.

Morda se taka stvar zares ne zdi kot neka velika usluga, toda v tistem trenutku je meni pomenila več, kot če bi mi gospa v roke stisnila 100 evrov, saj mi je s tem drobnim dejanjem prijaznosti povsem spremenila dan in mi ga napolnila s srečo, ter mi dala novih moči in novo upanje v človeštvo.

V vsakem primeru pa sedaj vsaj vem, da nisem edini naivnež, ki s takimi dejanji drobne prijaznosti izgublja dragocene minute svojega življenja, a vendarle, na nek način bi lahko tudi rekli, da s tem časa ne izgubljamo, temveč ga zgolj podarimo nekomu drugemu. To darilo pa je vredno več od vsakega šopa bankovcev, zlate verižice, avtomobila ali hiše.

Bilo bi nesmiselno pisati o objestnosti slovenskih voznikov, spomnil pa sem se na neljub dogodek, ko sem spoznal, kako lahko zelena luč na semaforju pri Slovencu povzroči, da izklopi logiko in možgane.

Stvar se je odvila letošnjo jesen, ko sem se podal na vožnjo po Selški dolini (še precej preden so jo zalile podivjane vode) in v enem od že tako ali tako ozkih naselij, ki so stlačena v sotesko, naletel na delo na cesti.

Ker je bila vožnja mogoča le po enem voznem pasu, je promet urejal semafor in ker nerad vozim v rumeno, sem se prav jaz znašel prvi v koloni, čakajoč na ponovno zeleno luč. Po ne ravno pretiranem čakanju mi posveti zelena, tako da zapeljem po odseku v delu, nekje na treh četrtinah obvoza pa se moram ustaviti, ker so delavci ravno tedaj po celi cesti premikali stroje.

Od semaforja do tja se tega seveda ni videlo, tako da nam (meni in avtom za mano) ni preostalo drugega, kot da počakamo, da delavci opravijo svoje in spraznijo cesto, da bomo lahko nadaljevali z vožnjo.

Po kakšnih petih minutah so bili rovokopači, tovornjaki in druga mehanizacija končno spet na robu ceste, a glej si ga zlomka, ravno ko hočem zapeljati naprej, se iz kolone, ki čaka na drugi strani razkopanega odseka ceste, proti meni zakadi eden od avtomobilov. Ker seveda na cesti ni bilo dovolj prostora za promet z obeh strani, tako obstanemo na dobrih treh četrtinah gradbišča (oziroma na četrtini, gledano z druge strani).

Jaz začudeno pogledam voznika, ker ne doumem, zakaj je zapeljal iz svoje kolone in naravnost proti nam, če pa je vendar videl, da bomo potem vsi skupaj ujeti. On pa nič. Srepo gleda predse in se nikamor ne premakne. Jaz pogledam nazaj, vendar je za mano kolona, tako da nikakor ne morem zapeljati nazaj. Zopet pogledam voznika pred mano, ki še vedno neomajno strmi predse, pa čeprav za njim ni nikogar (vsi ostali vozniki iz njegove smeri so pač videli, da ne bo šlo drugače, kot da počakajo).

Ko mi je po nekaj minutah te igrice dovolj, odprem okno in gospodu zakličem, da se nimam kam umakniti. Človek mi prostodušno odvrne: Jaz sem imel zeleno!

Nekaj trenutkov traja da poštudiram, da ima v mislih verjetno semafor, zato mu rečem, da vem, da je verjetno imel zeleno, vendar da smo jo imeli prej tudi mi, a smo morali sredi gradbišča počakati, da delavci izpraznijo cesto.

Tip me gleda še bolj odločno in reče: Ampak jaz sem imel zeleno!

Ker ne vem, če se samo zafrkava in je to morda kakšna skrita kamera, mu rečem, da to vsekakor razumem, vendar da se kljub zeleni ne moreva oba srečati na tako ozkem delu cestišča in da je zagotovo videl, da naša kolona pač stoji tam in je zato ne bo mogel zaobiti.

Človek me srdito pogleda in ponovi: Ja, jaz sem imel zeleno!

Ker me je počasi minevalo potrpljenje in sem dobil občutek, da se bom ob takem nadaljevanju debate tudi sam spremenil v zelenega in zelo razjarjenega Hulka, sem voznika pustil njegovim filozofijam o zeleni luči in pogledal, če bi lahko na kakršenkoli način toliko umaknil svoj avto, da bi zelenec lahko peljal mimo.

Na žalost sem ugotovil, da ujet med kolono za mano in voznikom, ki je doživel zeleno lobotomijo, nimam prav nobene možnosti manevriranje, zato zberem vse svoje potrpljenje in še enkrat poskusim prepričati zelenega voznika, da bi sedaj že vsi zdavnaj nadaljevali pot, tako pa čepimo v tem pat položaju.

Verjetno vam ni potrebno dvakrat ugibati, kakšen odgovor sem dobil: AMPAK JAZ SEM IMEL ZELENO!!!

Stvar se je zaključila z množičnim izhodom ljudi iz avtomobilov, ki so skušali (nekateri tudi dokaj ostro) prepričati zelenega voznika, naj se vendarle umakne, tip pa je samo zaprl svoje okno (za kar sem mu bil celo hvaležen, da mi ni bilo več potrebno poslušati njegove zelene modrosti) in stal na mestu, dokler niso delavci ob cesti toliko umaknili svoje mehanizacije in obcestnih označb, da se je človečnjak nekako zrinil mimo naše kolone.

Celotna burka je trajala dobrih 20 minut, zatorej sklepam, da se zelenemu vozniku ni moglo ravno muditi (potem bi počakal ali se umaknil in vsi bi bili že desetkrat mimo nesrečnega odseka), temveč mu je očitno šlo za princip. Princip, da ko ima zeleno luč, bo on peljal, ne glede na to, če v tem ni nobene logike, če ga bo to ustavilo, ali verjetno celo, če bi pred njim zijal prepad. Zelena luč je pri njem pač očitno znamenje, da lahko izklopi pamet in vztraja na svoji pravici tudi do (bridkega) konca.

Ob omenjenem dogodku sem tudi sam končno spoznal pomen slogana Vozimo pametno!, katerega sporočila do sedaj niti nisem jemal tako dobesedno, saj si nisem niti predstavljal, da nekaterim voznikom na cesti pamet zares postane španska vas, še posebej, ko jim na semaforju zasveti zelena luč.

Lep živopisan pozdrav!

Prvi krog volitev za predsednika države kljub nasprotnim pričakovanjem ni minil brez presenečenj, za največje pa je zagotovo poskrbel Plemeniti Zmago Jelinčič, ki je potrdil neprijetno dejstvo, da smo tudi Slovenci vse bolj dovzetni za populistično iskanje črnih ovac po vzoru Švicarjev.

Minuli konec tedna so namreč tudi v Švici potekale parlamentarne volitve, na katerih je zmagala Švicarska ljudska stranka, ki se je na plakatih oglaševala s tropom belih ovac, ki iz Švice preganjajo črno ovco (torej tujce). Ekvivalent takim populizmom je pri nas prav Srboriti … eee, pardon, Plemeniti poslanec Jelinčič, ki ne zamudi priložnosti, da bi povedal, kako razni “cigani”, “čefurji”, “pedri”, “domobranska golazen”, “hrvaški okupatorji” in podobni “paraziti” ogrožajo stebre našega naroda.

Pravzaprav je Jelinčič postal že neka stalnica slovenskega političnega prostora – neke vrste ventil za tiste najbolj razočarane in deprivilegirane volivce, ki mu v svoji jezi in razočaranju namenijo glas podpore. In potem je sledilo letošnje presenečenje, ko je zbral kar petino glasov volivcev, kar v konkretni številki znaša dobrih 188.000 glasov - to je skoraj dvakrat več kot na predsedniških volitvah pred petimi leti.

Jelinčič se vsekakor upravičeno veseli (očitno je bilo, da je tudi sam presenečen nad fenomenalnim uspehom), toda od kje torej toliko ljudi, ki so bili pripravljeni tolerirati Jelinčičeve sovražne govore in mu bili pripravljeni nameniti enega najvišjih mest v državi?

Eden od razlogov je zagotovo medlost letošnjih glavnih kandidatov, ki se niso upali spustiti v odprt spopad na najbolj perečih temah, saj so vsi vedeli, da jih čaka še en krog volitev, kjer bodo potrebovali tudi morebitno podporo tekmecev iz prvega kroga. To je dalo velika prostora Jelinčiču, ki pač ni imel kaj izgubiti, saj je nenazadnje šel na volitve predvsem zaradi reklame in zato ni štedil jezika in bil vedno pripravljen na provokacijo. Na žalost je pri številni volivcih očitno bolj kot besede same pomembna stopnja glasnosti (in skrajnosti), s katerimi so besede izrečene.

Drug razlog gre iskati v padanju podpore vladi – nekaj podobnega se je zgodilo tudi v času vladavine leve koalicije, le da so takrat razočarani levo-sredinski volivci raje odšli na sredinsko desnico, med tem ko se sedaj očitno razočarani sredinski desničarji poleg levice raje obračajo proti skrajni desnici.

Tretji razlog pa je zagotovo tudi v tem, da tudi Slovenija postaja vse bolj nacionalistična, vsaj v segmentu mladih ljudi (če bi po raziskavi vzporednih volitev obveljali zgolj glasovi mladih do 30. leta starosti bi se na prvem mestu znašel Jelinčič!!!), kar je razvidno tudi v vse bolj prodornem delovanju domoljubnih društev, ki so se v zadnjih letih razpasla predvsem na medmrežju.

Gre za nevaren signal, ki nakazuje, da mladi v Sloveniji ne najdejo več prave življenjske perspektive in da se soočajo s hudimi socialnimi težavami, naj si gre za izobraževanje, iskanje službe, nakup stanovanje ali zgolj vklopitev v sodobno multikulturno družbo. Ker odgovorov na ta vprašanja ne najdejo pri vse bolj odtujeni politični eliti, se zatekajo v skrajne ideologije, ki imajo zelo enostavne računice iskanja krivcev.

Razne ekonomske, politične, gospodarske, socialne in podobne smernice bo človek pač bolj težko razložil nekomu, ki živi na robu preživetja, zato so prav ti ljudje najbolj dovzetni za poenostavitve iskanja vzrokov za težave pri drugačnih ljudeh. Tako bo nekdo brez službe prej kot zgrešene gospodarske načrte za svoj položaj okrivil “čefurja”, ki mu je ukradel delo. Ali pa bo nekdo, ki se je znašel v zakonski krizi, za razpad moralnih vrednot krivil “pedre”. Nekdo, ki se iz meseca v mesec komaj prebija z minimalno plačo pa bo pač rad slišal, kako nepravično je, da številčna “ciganska” družina samo z otroškimi dokladami zasluži več kot on.

To je le nekaj banalnih primerov, na katere stavijo populisti kot je Jelinčič, ker gredo take stvari zelo lahko v uho in zavest, saj ljudje pač najlažje na tak ali drugačen način zaznamujemo drugačne v naši družbi in jih okrivimo za svoje težave. Jelinčič je zgolj spretno izrabil to dejstvo, ob čemer so nekateri očitno zmotno mislili, da ga skrbi za državo, a je s svojimi dejanji do sedaj še vedno dokazal, da ga skrbi predvsem pridobivanje glasov za lasten obstanek na politični sceni.

Morda še bolj kot rezultati predsedniških volitev pa skrbi dejstvo, da se sedaj Jelinčičeva stranka SNS v anketah uvršča že kar na tretje mesto, takoj za SDS in SD, pri čemer ne gre pozabiti na Jelinčičevega zvestega in vedno zelo lucidnega sekundanta Saša Pečeta, ki ob šefovem populizmu vedno poskrbi tudi za pravo mero strokovnosti (prav zabavno je gledati, ko Jelinčič najprej naredi provokacijo, ko pa mu zastavijo bolj strokovno vprašanje, odgovori: To bo pa povedal moj strankarski kolega (Peče)!), ter Jelinčičevo prodorno svetlolaso borko za socialne pravice Barbaro Žgajner Tavš, ki vedno ve, kako popihati na dušo najbolj trpečim.

Tako se lahko zgodi, da bomo ob naslednjih parlamentarnih volitvah tudi Slovenci glasovali z mentaliteto Švicarjev, vprašanje pa je, če nam bo po izgonu črnih ovac naše družbe zares šlo tako lepo, kot nam skuša prepričati Srboriti … eee, pardon, Plemeniti poslanec!?!

No, morda lahko to preprečijo kar nacionalisti sami, saj je npr. domoljubno društvo Hervardi ob teh volitvah izrecno zapisalo, da ne podpira Jelinčiča, ki se jim zdi premalo domoljuben. Naša sreča je torej, da je ena od značilnosti nacionalizma tudi ta, da se zaradi skrajnih idej na koncu tako ali drugače izniči kar sam.

Ko sem danes zjutraj v roke vzel Dnevnik, sem na vrhu prve strani pričakoval vse kaj drugega kot neko javkanje o tantalovih mukah ubogih preganjanih revčkov kadilcev, kjer so za popoln odmerek patetičnosti manjkali samo še zvoki kakšne violinske žalostinke.

Avtorica članka, ki jo v svoji “zlobno-namerni protikadilski gonji” sumim kot strastno kadilko, tako omenja “prezeble in zavite pregnance, ki se bodo zakajali pred službenimi vhodi in lokali“. Ja, to je res žalostno, vendar nič bolj kot takrat, ko smo v to bili prisiljeni MI, NEKADILCI, ko so se nam v lokalih zaradi dima solzile oči in so nas pekla grla, in smo bili prisiljeni iskati svežega zraka zunaj, ne glede na to, če so deževale ošpičene prekle! Je takrat na prvih straneh osrednjega dnevnika kdo pomislil na naše zdravje in počutje? Kadilci zagotovo ne, saj če jih ne briga, da s svojo razvado ogrožajo naše zdravje, takaj bi jih potem brigalo hladno vreme, ki smo se mu bili prisiljeni izpostavljati!

Avtorica članka nadaljuje z grožnjami o povečanju “prehladnih obolenj, gripe in pljučnic, več bo bolniških izostankov, ne le pri kadilcih, ampak tudi pri točajih, ki bodo morali streči na mrazu“. Seveda ob tem nek nekadilec ne bo niti pomislil, da je tudi sam kriv za morebitno povečanje tveganje bolezni že zato, ker kadi, saj to zmanjšuje njegovo odpornost, še predvsem kar se tiče dihalnih obolenj, saj cigaretni dim zelo učinkovito zavira telesne obrambne mehanizme, ki se nagajajo v pljučih. Glede izpostavljanja točajev mrazu pa kadilci zopet pozabljajo, da največjo nevarnost za točaje prenašajo predvsem oni sami s kajenjem, saj verjetno izbira med rakom na pljučih ali prehladom ne more biti neko resno vprašanje!

Najbolj me je nasmejalo avtoričino (ne)argumentiranje, da bo zaradi protikadilskega zakona “Veliko prisilnega zapečkarstva, stare družbe bodo razpadale in se delile.” Če je druženje ob cigareti zares edini razlog, da je neka klapa skupaj, potem je pa to zares uborno prijateljstvo. Kdo pa bi lepo prosim hotel imeti prijatelja, ki bi se odpovedal druženju zaradi cigarete? Ampak tudi to je verjetno eden od znakov, kako huda je cigaretna odvisnost, ko človek vse svoje življenje in socialno druženje očitno oblikuje okrog te kadeče se nikotinske palčke.

O zmanjšanju prometa v lokalih pa raje ne bi, saj je že iz izkušenj drugih držav, ki imajo dlje časa uveljavljene take (ali še strožje) zakone, razvidno, da njihovo gostinstvo še vedno funkcionira in da tudi kadilci še zahajajo v lokale, le da so se morali malce navaditi na dejstvo, da ni več sprejemljivo (sploh pa ni prijazno), če s svojim dimom posiljuješ tudi druge ljudi. Nekateri tega očitno niso zmožni pogoltniti in potem v dnevnem časopisju pišejo hujskaše pozive k uporu: “Abotno zategnjenim omejitvam kajenja se bodo gostinci in na ulice izrinjeni kadilci prej ali slej uprli z javnimi protesti na ulici. Ali pa se bodo prohibiciji umaknili v ilegalo.”

A pri vsej stvari me še najbolj čudi, kako lahko tak članek pristane na vrhu prve strani ponedeljkovega dnevnika, kot da se ni ta konec tedna zgodilo nič bolj pomembnega in ažurnega? Potem pa že raje posežem po “uravnoteženem” Delu, kot pa da bi bral take kadilske pamflete!

V sodobnem svetu smo si ljudje vse bolj odtujeni, vse manj je zaupanja, kaj šele, da bi človek lahko upal na pomoč, ko jo potrebuje. Pa vendar mi je naključni dogodek dal novega upanja, da vendarle na tem svetu še obstajajo dobri ljudje, ki so pripravljeni priskočiti na pomoč človek v stiski.

Sicer se sam štejem med optimiste, pa vendar se mi v sodobnem svetu zdi, da ljudje postajamo vse bolj sebični, saj najprej pomislimo le na svoje dobro, šele nekje daleč na koncu (če sploh) pa morda tudi na dobro nekoga drugega. A na srečo sem pred kratkim doživel nekaj, kar me je spomnilo na film Daj naprej (Pay It Forward), v katerem skuša Haley Joel Osment (pod pokroviteljstvom Kevina Spaceya in Helen Hunt) z nekaj naključnimi dobrimi dejanji spremeniti svet na bolje.

Sedaj bi verjetno že radi izvedeli, kaj je bil torej tisti fundamentalni dogodek. Na počitnice v Dalmacijo sem se kot s športom obsedeni Slovenec moral odpraviti s kolesi. Pravzaprav je bilo sila zabavno opazovati avtomobile v koloni, saj je imel skoraj po pravilu vsak avtomobil, ki je na strehi prevažal kolesa (z izjemo raznih ponijev in drugih kamping koles) slovensko registracijo. Hja, med tem ko drugi hodijo na morje počivat, se moramo Slovenci pač vedno iti neke “ekstremne” športe (a to puščam za drugič).

Po nekaj dnevih kopanja sem se odločil za prvo kolesarsko avanturo, a seveda nisem računal na dejstvo, da so hrvaški zemljevidi precej manj natančni, kot naši, kjer je vrisana praktično vsaka kozja stezica in ni trajalo dolgo, da sem se znašel na stranpoteh, obdan z bodečim grmičevjem. Kdor je že kdaj lazil po Jadranskih obalah je verjetno že izkusil trdoto trnjev tamkajšnje flore, ki se po murphyjevem pravilo morajo zasaditi v gumo ravno takrat, ko se človek prične vračati (in je torej najdlje oddaljen od domače baze).

Ko tako torej ugotovim, da je guma na kolesu izpustila dušo, začnem premišljevati, kaj mi je storiti. Komplet za krpanje lukenj sem seveda pametno pozabil doma, rezervna zračnica, ki jo je imel s seboj prijatelj pa ni ravno najbolj ustrezala dimenzijam moje gume. Ko tako z na glavo obrnjenim kolesom gruntam, kaj mi je storiti (in se spominjam nekih macGyverskih nasvetov o tem, kako se lahko okrog luknje za silo naredi neke vrste vozel), mimo prikolesarita neznanca in se ustavita.

Možakar me ogovori (očitno je tako ali tako sklepal, da se po teh divjinah s kolesi prevažajo samo fanatični Slovenci) in povpraša, kakšne težave sem doživel, po mojem pojasnilu pa sam od sebe ponudi svoj komplet za krpanje pnevmatik. Pet minut kasneje je bil kolo znova pripravljen na nadaljne avanture, s čimer mi je bilo seveda prihranjeno nekaj kilometrsko pešačenje proti domu, ali pa kvarjenje kolesa s kakšnimi improviziranimi metodami vožnje.

Naj le še dodam, da prijazni gospod za svojo altruistično gesto (in material za krpanje) ni hotel sprejeti nobenega plačila! (Če bo po kakšnem slučaju tole prebral naj me kljub temu kontaktira, saj ima pri meni v dobrem nekaj pijač!!!).

In potem se med vožnjo proti domu pričnem spraševati, če bi bil tudi sam tako prijazen v obratni situaciji, torej če bi na cesti srečal neznanca, ki bi očitno potreboval pomoč. Pritrdilni odgovor pred tem srečanjem na žalost ne bi bil zelo prepričljiv, pa čeprav velikokrat pomagam ljudem, vendar predvsem tistim, ki jih vsaj približno poznam.

To moje doživetje pa me je vendarle navdalo z novim upanjem v lepši svet in zato sem tudi sklenil, da bom v prihodnosti večkrat skušal pomagati ljudem v stiski, vsekakor pa vedno, ko bom na cesti srečal kolesarja z okvarjenim kolesom! Še so dobri ljudje na svetu in jaz želim biti eden izmed njih!

Lep živopisan pozdrav!