Včeraj v eni od slovenskih ambulant:
Sestra: Doktor, zunaj je zelo težaven pacient, ki Vas želi na vsak način videti!
Doktor: Ima naročen termin?
Sestra: Ne. Ampak vztraja, da ga sprejmete, drugače bo poklical odvetnika in varuhinjo človekovih pravic.
Doktor: Ojoj, že sumim, da gre za resen primer. No, spustite ga naprej!
Pacient: Dober dan, mislim da imam zdravstvene težave!
Doktor: Res? Kaj pa je narobe?
Pacient: Čutim notranje pomanjkanje, neko neizpolnjenost in umsko stagnacijo ter obupanost nad vsemi ki ne dosegajo mojih inteligenčnih in osebnih nazorov … kar je v bistvu večina človeštva.
Doktor: Hmm … sumim na kronični Complexus Liberalis …
Pacient: Ah, ni res, saj zdravniki ste tako ali tako samo veliki zaslužkarji in mazači!
Doktor: No, očitno gre za pravo diagnozo, saj je glavni simptomov zanikanje avtoritete in vseprisoten dvom v uveljavljene principe, norme in dognanja.
Pacient: Dajte, dajte, saj vem, da mi samo želite prodati tablete farmacevtske tovarne, ki vas sponzorira, da si boste lahko privoščili safari v Afriki! Zdravniki ste vsi povezani s farmacevti in politiki, pa z odvetniki in novinarji …
Doktor: Hmm, očitno gre za napreden stadij z dodatnim simptom kroničnega iskanja teorij zarot, ki naj podkrepijo znake prvega simptoma.
Pacient: Ne verjamem Vam, ker očitno vaši tradicionalni nazori ne sledijo svobodnim družbenim trendom in idejam.
Doktor: Ojoj, bojim se, da se je bolezen neopaženo razvijala že dolga leta, preko katerih se je razvil vseprisoten večvrednostni kompleks iskanja iluzorne osebne svobode, potenciran s prezirom nad vsem tradicionalnim, ki zapoveduje kakršnekoli družbene norme ali omejitve.
Pacient: To sploh ne more biti res, saj nihče ni opazil, da bi bilo z mano kaj narobe, temveč veljam za enega najbolj naprednih družbenih teoretikov.
Doktor: Glejte, to je povsem značilno za tako resno stanje, kot je Vaše, ko se prisiljeno iskanje popolne svobode in vsesplošnega razumevanja prevesi v mimikrijo sistemskega zavračanja in zaničevanja vseh, ki ne delijo teh vrednot. Pacient s tem doživi hudo obliko mutacije v obratno sorazmerni ekstrem tistega, čemur najbolj nasprotuje.
Pacient: Še vedno mislim, da nimate pojma, kaj govorite, ampak sliši se resno …
Doktor: Vsekakor, bolezen je namreč še težje ozdravljiva kot sorodna okužba z monoteizmom, saj pri Complexus Liberalis bolezen v začetnih fazah stimulira pacienta in mu daje občutek popolne nezmotljivosti in naprednosti, zato pogosto ne opazi svojih težav, tudi ko je bolezen že v popolnem razmahu.
Pacient: Ne trdim, da Vam verjamem, toda ali obstaja kakšna terapija?
Doktor: Zdravljenje je zelo kompleksno in dolgotrajno ter v tako pozni fazi bolezni le malokrat uspešno, vse pa se mora začeti pri pacientu samem, ki se mora naučiti poslušati in razumeti tudi stališča tistih ljudi, ki jih zaradi bolezni označi za nevredne pozornosti … težava je le v tem, da je tako ali tako prepričan, da to že počne, vendar zaradi svoje bolezni njegov sluh selektivno izbira, kateri zvoki so vredni njegove pozornosti, druga pa označi za manjvredne in jih presliši.
Pacient: Kaj? Doktor, nisem Vas slišal, sicer pa ste tako ali tako verjetno govorili same neumnosti! Saj sem vedel, da mi ne znate povedati ničesar, kar ne bi že sam bolje vedel! Očitno ni z mano nič narobe, tako da se bom kar poslovil. Veste, imam veliko dela, moram spremeniti svet, saj je v naši družbi še toliko nazadnjakov in tepcev, pa zarukancev in zaslepljenih bogaboječnežev, pa vseh tistih tradicionalistov in konservativcev, ki jih moramo spremeniti po normah sodobne, boljše in naprednejše družbe … (momljajoče in jezno odhiti iz ordinacije … )
Doktor: Sestra, je že odšel?
Sestra: Da! Pokličem naslednjega pacienta? Tukaj je gospod, ki pravi ,da ga daje belogardistični nahod, naslednji pa trdi, da ima že 20 let rdečke na 50 let podlage!
Doktor: Ajej, danes pa res ni moj dan …
Pojasnilo: Zapis je odgovor na podobno diagnozo Okužbe z monoteizmom.
