spookyMulder išče resnico

Nisem si mislil, da se je tako lahko preriniti h koritu. Vedno sem bil prepričan, da bo potrebno ustanoviti vsaj kakšno politično stranko, gibanje ali zavod, potem pa postaviti kakšno proti-cigansko barikado ali se iti minaretskega arhitekta, da se hitro pridobi simpatije dovolj velikega števila ljudi in prebije v parlament, potem pa lahko začnem vlagati pobude za referendum in izsiljevati poslance, vlado in državo. Pa sem sedaj končno ugotovil, da nam v tej čudoviti demokraciji ni potrebno vseh teh kolobocij, temveč si lahko očitno že jutri priskrbim zmenek s Pahorjem.

Dragi Borut … ah ne, brez skrbi, to ni pismo kakšnega jeznega strankarskega kolega, ki mora javno oprati umazano politično perilo. Zato bom raje začel z naslednjimi besedami:

Spoštovani predsednik vlade! Vse čestitke, da Vam je uspelo preprečiti Srboritega … pardon, Plemenitega Jelinčiča. Kompliment za uspešno pogajanje s Podobnikom. Prepričan sem, da boste uspeli nekako prepričati tudi SSN.

Toda pozor, naslednji sem na vrsti še jaz in že težko pričakujem avdienco pri Vas, da se pogovoriva, kaj lahko storite zame, da ne bom začel zbirati podpisov za referendum proti vstopu Hrvaške v Nato.

Imam namreč sledeči problem: prejšnje poletje sem bil na počitnicah v Dalmaciji – voda je bila super, soba prav tako b.p., tudi nad postrežbo se ne morem pritoževati, me je pa motil nek Dalmatinec, ki se je ves čas smukal okrog moje boljše polovice. Kar se mi zdi škandal brez primere.

Upam, da razumete, da bo skoraj vsako slovensko dekle nekoč postala klena slovenska mati. Torej steber slovenske družbe in v bistvu kar poosebljenje vse Slovenije. Ozurpacija moje drage torej ni zgolj napad name, temveč napad na vso Slovenijo. Prisvajanje naše suverenosti in ozemeljske celovitosti!

Zato sem prepričan, da Hrvaške ne smemo spustiti v Nato, kajti kot dobro vemo, ženske še hitreje podležejo moškim v uniformah in potem si lahko predstavljate žalostne Slovence, ki se bodo samski vračali iz počitnic na Hrvaškem, ker bodo njihove boljše polovice ostale pri (v Nato uniforme oblečenih) Hrvatih.

Zato sem se odločil, da začnem zbirati podpise za referendum, dokler me ne sprejmete na pogovor (lahko tudi na kavico, ko sedaj ne gredo več na račun države, temveč jih plačujete iz lastnega žepa) in mi obljubite, da bodo poslanci sprejeli sklep o nepriznavanju hrvaških prisvajanj slovenskih žena.

Morda lahko ob tem na pogovor povabite tudi gospodično Kresalovo, ker se mi je nabralo nekaj neplačanih kazni za nepravilno parkiranje … a o tem se lahko pogajamo tudi kasneje, ko bo Hrvaška vstopala v EU in bo znova čas za referendumske pobude.

S spoštovanjem in v pričakovanju Vašega povabila (saj veste, čas se izteka, zato ne odlašajte predolgo)!

Že od nekdaj so Butale slovele po svojih bučah, ki da so bile največje in so imele največ pečka. Kako tudi ne, ko pa imajo Butalci najbolj masten gnoj in polne kašče pameti, da buče gojijo v veselju in izobilju.

Pa se lepega dne pripeti, da si njivo z butalskimi bučami začnejo lastiti tudi Tepanjčani. Njiva res ni bila kaj prida, niti na njej niso rasle najlepše buče, a Butalci so vedeli, da je njiva njihova in da mora taka tudi ostati.

Navkljub temu ni nič pomagalo, saj Tepanjčani kar niso želeli kloniti in so zanalašč zastražili cesto do njive, da se niti butalski policaj ni mogel do nje prebiti, pa čeprav so pravili, da je imel opravka tudi že z gromozanskim razbojnikom Cefizljem, ki je sedem ljudi zadušil in tri ženske.

To je bil čas, ko Cesar še ni obiskal Butal in bil deležen njihovega pozdrava z vodnimi brizgalnami, zato so bili Butalci pri njem dobro zapisani in so s cesarjevimi odposlanci večkrat trgovali s sladkimi tepkami, ki da se nikjer niso tako dobro in dolgo medile, kot prav v butalskem vodnjaku.

Te trgovine so si želeli tudi Tepanjčani, zato so se Butalci odločili, da je čas, da zaščitijo svoje buče in enkrat za vselej v kozji rog uženejo tepanjske gade. In se je našel Mariček Podvrbospav, ki je ustanovil Zavod 31. februar, zakaj se ve, da naj bi prav ob tem času buče najbolj mastno zorele in so bile takrat potrebne največje zaščite in miru.

Tako se je zgodilo, da je Mariček stal pri tepanjski cestni zapori in vpil, na ves glas, tako kot svoje dni butalski policaj, ko je mislil, da ga Turek drži za hlače, pa četudi so bile zgolj robide. A kaj, ko so imeli Butalci tiste dni dovolj drugih buč in so že na daleč videli, da buče, za katere se Mariček tepe, niso kaj prida.

Tudi Butalski župan ni bil tiste vrste mož, da bi želel jeziti cesarja in je menil, da sporne buče niso edino butalsko zadovoljstvo, zato se ni preveč menil za Maričkova žuganja. Mariček pa je bil velik kujon in je vedel, da jo je treba cesarju in županu, sploh pa zlobnim Tepanjčanom, pošteno zagosti, zato je pozval Butalce k ljudskemu preštevanju, da se izkaže, komu je res kaj do butalskih buč.

Župan se zato najprej odloči, da bo Marička skušal prepričati tako, da butalskemu slikarju Čački naroči, naj buče kar najhitreje naslika v butalski grb, tik poleg strašnega zmaja, za katerega nemarni Tepanjčani trdijo, da je podoben biku. Čačka pa ni imel kaj prida smisla za slikanje buč, zato so na koncu izgledale bolj podobne zeljnatim glavam.

In je Mariček vztrajal, da se Butalci preštevajo, čas pa je mineval in so buče zgnile ter preminile, tako da od njih niso imeli nič ne Butalci, niti Tepanjčani, bil paje srečen vsaj Mariček srečen, da je zaščitil buče pred požrešnimi Tepanjčani, da se niso mogli masteniti z njimi. Zakaj buče so svete in vse od tistih dni so Butalci lahko uživali v žaru bučje slave.

Kaj se dogaja z Joaquinom Phoenixom? Izjemen igralec, ki je blestel v Gladiatorju in Hoja po robu, najprej razglasi, da ne bo več igral v filmih in si pusti rasti čudaško brado, potem pa sledi eden najbolj bizarnih nastopov v zgodovini šova Davida Lettermana, kjer ni povsem jasno, če je Joaquin na kakšnih težkih drogah, ali pa z genialno zaigrano miselno odsotnostjo zgolj zafrkava vse po vrsti. V vsakem primeru je bila povsem na mestu Lattermanova zaključna misel: “Joaquin, žal mi je, da danes nisi mogel biti z nami.”

Ima poslanec plemeniti,
zopet hude zolje v riti,
nam žuga, vpije in grozi,
da Hrvat si zemljo našo že lasti.

Zato ne smemo biti bratje v Natu,
naj raje jih pustimo v blatu,
se Plemenitež skorajda razpoči,
zakriči, da referendum naj odloči.

V času gospodarske krize,
ga vest prav nič ne grize,
če milijone bi zapravljal,
da le s čustvi bi upravljal.

A jaz podpišem pod njegovo se pobudo,
četudi povzroči Hrvatom le zamudo,
če le Plemeniti zaobljubi in podpiše,
da v primeru neuspeha iz parlamenta se izbriše.

P.S.: Še angleški prevod: Mr. Nobleman, are you man enough to give your money where your mouth is?

Zdi se mi, da se je nad bloge spustilo nekakšno prekletstvo, zato opozarjam vse internetne uporabnike na tri najbolj nevarne slovenske bloge. V zadnjem času se z mojim računalnikom namreč dogajajo čudne reči, saj ga imam nenehno v popravilo. A najbolj nenavadno je, da se ne pokvari med opravljanjem kakšnega zelo zahtevnega opravila, temveč vedno med pregledovanjem blogov.

Vsa stvar se mi ne bi zdela tako zelo bizarna, če ne bi moje že skoraj dve desetletji dela na računalnikih (v to dobo štejem tudi izkušnje na legendarnem Spectrumu in dobrem starem Commodoru) minilo brez takšnih okvar strojne opreme. Res, bile so že težave s programi, a da bi mi hardware takole, kot po tekočem traku crkoval, se mi res ne zdi normalno.

Prvič se je zgodilo pred nekaj meseci, ko takole pregledujem blog Simone Rebolj (pa ne, da bi ona imela kaj s tem prekletstvom … vsaj upam, da ne prakticira kakšen vudu ) in se ravno spravim, da jo razveselim (in razjezim) s komentarjem, ko se mi čez ekran izrišejo kvadratki v vseh barvah mavrice. Začuden nad do sedaj še nikoli prej videnim problemom znova zaženem računalnik, a težava ostaja enaka, nek približen instinkt pa mi da vedeti, da je verjetno nekaj narobe z grafično kartico.

Na servisu potrdijo moje sume, jaz pa se zahvaljujem svoji odločitvi, da sem ob nakupu računalnika podaljšal garancijo na dve leti, tako da sem si sedaj prihranil kar konkreten strošek za novo grafično kartico.

Zaceljen računalnik torej odnesem domov, a glej ga zlomka, čez dva dni se napaka ponovi, znova ob branju bloga, tokrat Dajaninega (upam,da ni šlo za kakšno božjo kazen ). Na servisu znova ugotovijo napako grafične kartice, na moje poizvedovanje, kako je to mogoče, da odpove že po dveh dnevih, pa dobim ne preveč razveseljiv odgovor, da imam pač smolo. Hja, sreča v nesreči je bila, da je garancija še vedno veljala, a sem vseeno plačal nekaj bonusa, da sem dobil malce boljšo, močnejšo in že na pogled (večji hladilni elementi) zmogljivejšo kartico.

Tako sem lahko spet brez strahu blogav … vse do včeraj, ko med pregledovanjem bloga Iztoka Gartnerja (preveč zabave za moj računalnik? ) doživim čisto pravo eksplozijo računalnika. Kar naenkrat se namreč nekaj zabliska, poči in … hno ja, ne zasmrdi ravno po žveplu, temveč po zasmojeni elektroniki. Ekran prazen, računalnik mrtev, na zadnji strani najdem delčke nečesa steklenega, v električni omarici pa me čaka crknjena varovalka.

Ker se ustrašim, da mi ni morda razneslo trdega diska (na tej točki sem namreč verjel že tudi v najhujše grdobije), v stilu sam svoj mojster odprem računalnik in z zadovoljstvom ugotovim, da na spominskih in grafičnih delih ni videti kakšnih ožganin, zato se mi poveča upanje, da je prišlo zgolj do kratkega stika na napajalniku.

Na servisu mi lahko samo pokimajo in mi vgradijo novega, tokrat na žalost ne več zastonj, saj mi je garancija potekla. Na srečo so vse druge komponente ostale nedotaknjene, sem pa vzel pregoreni napajalnik domov in v stilu MacGyverja (morda se bo dalo še kaj popraviti in uporabiti … ) pokukal v notranjost ter odkril na več mestih počrnjeno vezje in razbito diodo (od tod stekleni delci, ki sem jih v stilu CSI raziskovalcev našel na kraju zločina).

OK, računalnik mi torej zopet dela in čeprav ne dam veliko na vraževerje, se bom ob naslednji morebitni taki napaki med brskanjem po blogih zagotovo naročil pri župniku za kakšen obred izganja duhov in eksorcizma.

Se je leto obrnilo,
in spet je na sporedu EMA,
je številne zamorilo,
ker je to zgolj nora šema.

Je scenarij duhomoren,
glasbeni izbor je uboren,
voditelji so dolgočasni,
glasbeniki preveč glasni.

Kdo potem sploh gleda,
če špas je vsako leto isti,
jasno, gledajo ga tisti,
za katere je največja beda.

Ker Slovencem, bolj kot čas potraten,
živci izgubljeni in pa srd enkraten,
je pomembna kritika in razprtije,
da se kreše in še gnojnico polije.

Kaj sedaj se vlada joka,
čudi, benti in pa stoka,
če Hrvat še ne hiti v NATO
ker je glasovanje zavito v proračunsko vato.

Je Pahor silno razočaran in dolgega obraza,
Golobiču bila bi ljubša rakasta mu metastaza,
ker teh vprašanjih se smelo bi ne povezati
in tako nemarno ter grdo politično izsiljevati.

A glej ga zlomka, še ni daleč zgodovina,
ko bila je vladi ljuba ta politična cestnina
in se je hrvaška pot v Evropo z mejo povezala,
da bi se bolj ugodna nam rešitev lažje izposlovala.

Kar sejal, to žel boš kmalu tudi sam,
tak življenja in usode je program.

Ko takole berem (in se po pravici povedano zelo zabavam) kolumne Vlada Miheljaka, dežurnega kritika strašnega belcebuba J.J., se nekako ne morem znebiti misli, o kakšni strašni, grozljivi in zares nemogoči deželi pravzaprav govori gospod Vlado?

V deželi, ki jo opisuje, naj bi bilo gospodarstvo na kolenih in praktično uničeno, državljanske pravice poteptane in devalvirane, prebivalstvo pa na robu etičnega, socialnega in finančnega kolapsa. Seveda vse izključno po zaslugi strašnega gospodarja teme J.J.

Tistega mrlakensteinovskega tirana, ki si upa celo tožiti, če mu nekdo očita to in ono grdobijo. Si morete misliti? Da TOŽI, baraba nemoralna! Namesto da bi v slogu poštenega diktatorja nad Vlada poslal nekaj svojih eksekutorjev, kot je to sicer navada v tej zatirani deželi, kot jo opisuje Vlado. Tako ali tako naj bi imel po pisanju Vlada naš gospodar podzemlja J.J. pod svojo oblastjo policijsko, tožilsko, sodno in medijsko srenjo, tako da se mu res ne bi bilo potrebno bati posledic, če bi Vlada “vzela megla”.

Vendar ne, on gre TOŽIT? Zelo očitno nova strašanska zvijača vraga vseh vragov J.J., ki si je s tožbo zelo verjetno izmislil tako velikansko zaroto, da je sploh še ne moremo razumeti. Ampak zagotovo je vredna največjih tiranov v zgodovini človeštva.

A da se vrnem na začetek: ko takole gledam okrog sebe, nekako v naši ljubi Sloveniji nikakor ne morem prepoznati te zahojene “vukojebine”, kot jo opisuje Vlado. Je gospodarstvo zares na kolenih? Jasno, trenutno so slabi časi zaradi gospodarske krize, a je to mar res zgolj krivda J.J.? Če malce pogledamo drugod po Evropi, gospodarstva nekaterih držav že veliko bolj tanko piskajo, kot naše, pa za to po vsej verjetnosti vendarle ni kriv J.J. … razen seveda, če vse države v težavah dejansko vodijo kloni strašanskega brdavsa J.J. v preoblekah. Skoraj bi si upal trditi, da če bi npr. prej vlado vodil Pahor in bi ga ta mandat zamenjal sovrag J.J., bi Vlado že pisal, kako je J.J. samo v nekaj tednih vladanja zavozil gospodarstvo.

Gremo dalje: hodim po trgovinskih centrih in nekako nimam občutka, da bi bilo prebivalstvo povsem obubožano in praktično že strada. Res je, marsikdo je zelo na tesnem z denarjem, a večina vendarle še vedno nakupuje številne stvari, ki jih niti približno ne rabijo tako zelo nujno … večina ljudstva torej še ni obsojena na dieto iz trave in blata, kot človek dobi vtis ob branju Vladove kolumne.

Kar pa se tiče domnevno neobstoječih človekovih, moralnih in etičnih pravic, sem že na začetku nekako ugotavljal, da se mi zdi zelo čudno, da nek kolumnist piše tako kritične članke o nekom, ki bi ga lahko dal (vsaj po trditvah iz njegovega pisanja) že davno pretepsti, zapreti, mučiti ali celo likvidirati?

In tako tuhtam in tuhtam … in se mi posveti. Gospod Vlado Miheljak dejansko ne govori o Sloveniji, temveč so ga pod krinko poslali v Zimbabve, da bi poročal o tamkajšnjih katastrofalnih razmerah. Ker seveda ne sme neposredno pisati kar doživlja in vidi, saj bi ga drugače razkrinkali, pošilja članke nazaj v domovino in s spretnim kodiranjem besede Zimbabve zamenja za Slovenijo, Roberta Mugabeja pa nadomesti z J.J. In je volk sit in koza cela – mi lahko iz prve roke prebiramo, kakšne strahote se dogajajo v Zimbabveju, Vlado pa lahko mirno poroča, ne da bi tvegal razkritje. Težava je seveda le v tem, da navadnemu ljudstvu in očitno tudi J.J. ni nihče povedal, da gre za kodirano sporočilo. In zato ves ta nesporazum in nepotrebne težave.

Zatorej, ko bo Vlado naslednjič poročal o državi, ki ji vlada tiranski diktator, kriv za gospodarski in finančni zlom ljudstva, ki je ostalo brez vseh svoboščin … samo brez panike, šlo bo namreč zgolj za nazorno poročanje zimbabvejskega dopisnika Vlada.

Božič ne bi bil božič, brez v rdeče oblečenega dobrohotnega možica z belo brado, ki deli veselje in dobrim otrokom ponoči pod jelko pusti darila. Toda, ste se že kdaj vprašali, od kje Božički (seveda jih je več, da lahko v eni noči obidejo ves svet) zares prihajajo. Pravi in originalni Božički prihajajo od zelo daleč, to pa je zgodba o njihovem poreklu in nastanku:

Kaj pa se zgodi, če z Božičkom ne ravnamo tako, kot je potrebno? Vsaka žival in vsak človek se lahko spremeni v zver, če z njim slabo ravnamo in tudi z Božičkom ni nič drugače. Našel se je šokanten posnetek, ki prikazuje Božička v povsem drugačni luči, kot ga sicer poznamo. Božiček v teh posnetkih je posledica slabega človeškega ravnanja in čutenja, skratka odraz sodobne družbe, ki je ostala že skoraj brez čuta za sočloveka.

Toda POZOR, ogled sledečega videa se MOČNO ODSVETUJE na božični večer, v NOBENEM, ampak ZARES NOBENEM primeru, pa sledečega videa ne kažite otrokom!!! Znano je, da so 10-letniki, ki so videli sledeči video, znova začeli močiti posteljo in sesati palec.

BILI STE OPOZORJENI!!!

P.S.: Ideja za objavo je nastala s pomočjo tednika Vikend.

P.P.S.: Srečen božič in lepe praznike vsem ljudem, ki jih ni sram z drugimi deliti sreče, veselja in ljubezni!

V teh časih je težko napisati kakšno besedo v prid Hrvaški ali kritiko Slovenskih groženj z omejevanjem naše južne sosede pri vstopanju v EU. Slovenski politični in javni prostor se je namreč srhljivo poenotil o principu bolj trdega nastopanja proti Hrvaški, seveda vse v interesu države in naroda.

Ko leva in desna politična opcija delujeta tako zelo enotno, je to znak, da je nekaj izjemno prav, ali pa hudo narobe. Tudi medijsko podajanje mnenj na to temo, sploh preko kolumn komentatorjev, ki se sicer predstavljajo za liberalne, strpne in premišljene, je postalo grozljivo homogeno, večinoma v podpori nove slovenske drže proti Hrvaški, občasno pa že kar nekoliko hujskaško s parolami “Ustavite Hrvaško”, kot da gre za nič manj kot vojno.

Toda, je zares v našem interesu, da na tak način zaostrujemo odnose s sosednjo državo? Po svoje razumem, da je do tega prišlo in smo se (skupaj s Hrvati) znašli stisnjene v kot, tako da je na videz edini izhod paničen in iracionalen boj na življenje in smrt. Problem smo preprosto predolgo pustili stati v prepričanju, da se ga bo že razrešilo ob “bolj primernem” času, ali pa se je vprašanje meje celo zlorabljalo in stopnjevalo ob vsakih volitvah, na eni in na drugi strani.

To je tako, kot luža vode, ki se jo predolgo pusti, da se usmradi na dvorišču. Če hkrati občasno vanjo še uriniramo ali se podelamo, nastane toksična mlakuža, ki onemogoča normalno življenje vsem v bližini, hkrati pa je nihče noče pospraviti, ker vsi zgolj krivijo drug drugega, kdo je za to kriv. Kdor pa bi se kljub vsemu želel lotiti sanacije te kloake, bi v svoji okolici naletel na neodobravanje, češ, zakaj pa ne počisti sosed, ki je tako ali tako kriv za vse to?

Tak odnos nas je torej pripeljal do točke, kjer sta preko političnih populizmov in hujskanja celotna naroda postala prepričana v (navidezno) realnost in neizbežno usodnost tega problema. Hrvati so svoje dodali s tistim večnim in neomajnim prepričanjem v svoj prav, Slovenci pa smo postali žrtve svojih navad, ko se nam je po dolgih letih igranja žrtve in prikazovanja, da smo vedno pripravljeni na spravo, ponudila priložnost in moč, da se iz vloge konjušnega hlapca postavimo v vlogo gospodarja.

In na žalost smo tej priložnosti nasedli na celi črti, kot da gre za tisto zveličavno pot, ki bo presekala gordijski vozel, čeprav bo dejansko še bolj zastrupila odnose med državama. Npr. da se postavimo nazaj v čas, ko se je Slovenija vključevala EU in bi npr. Italija zahtevala, da se optantom vrnejo nepremičnine in premoženje, ki so ga pustili za sabo ob koncu 2. svetovne vojne? Ne glede na to, kako bi se odločili (ostali izven EU ali sprejeli zahtevo), bi zagotovo nastala smrtna zamera in bi še danes škripali z zobmi ob omembi Italije in momljali, kakšna krivica se nam je zgodila.

Seveda aktualni mejni problem s Hrvaško ni iste narave, pa vendar bo odnos Hrvaške točno tak, kot bi ga doživljali mi v nasprotnem primeru. Da se stvar spreminja v nacionalno zamero lahko potrdim iz mojih osebnih odnosov s Hrvati, ne nekimi politično obremenjenimi norci, temveč v bistvu povsem preprostimi ljudmi, katerih dojemanje Slovencev se je bistveno spremenilo. Ni še dolgo nazaj, ko sem poslušal tudi njih govoriti, kako je to predvsem politična godlja, med tem ko v zadnjem času vse pogosteje opažam, da se je začenjalo omenjati kolektivno krivdo Slovencev, češ, zakaj da jim nagajamo pri vključevanju v EU? Nič boljše pa ni niti na severni strani Kolpe, ko se omenja Hrvate.

V bistvu bo Slovenska politika z morebitnim NE hrvaškemu približevanju EU dala potuho Hrvaškim politikom, ki bodo lahko vse probleme hrvaškega gospodarstva, financ, policije, sodstva, kriminala, korupcije itd., zaradi česar imajo težav s priključevanjem k EU, pometli pod izgovor, da smo za odlog evropskih sanj krivi Slovenci.

Kako točno naj bi Slovenski NE izboljšal naše upe na rešitev vprašanja? S tem si lahko kvečjemu zagotovimo, da Hrvati problema ne bodo želeli reševati dvostransko, kjer bi lahko upali na precej bolj “pošten” iztržek, kot pa pred mednarodnimi institucijami, kjer bodo veljale zgolj črke zakona in se nam tako povsem lahko zgodi, da ostanemo brez odprtega izhoda na morje.

Kakšna je torej rešitev? Naj spet popustimo, ali naj zavzamemo novo držo zob za zob, da Hrvatom pokažemo, iz kakšnega testa smo (v stilu nedeljskega vaškega pretepa po maši, ko si srboriti mladci skočijo v lase za ples z mično mladenko)?

Odgovor ni enostaven in ga po pravici povedano ne poznam, zagotovo pa je, da nam bo NE hrvaškemu približevanju EU prinesel vsaj toliko (dolgoročnih) slabih strani, kot (kratkoročnih) koristi. Na žalost smo ravno prav kratkovidni, da vidimo zgolj pozitivno plat.

Morebitni slovenski NE hrvaškemu približevanju EU je namreč nič drugega kot ploskanje kazanju zob steklega psa, zgolj zato, ker je pes naš in ker renči na soseda - še vedno je stekel in ga bo potrebno čim prej uspavati, drugače bo slej ko prej ugriznil tudi lastnika - torej nas.

Med tem pa se Evropa smeji in čudi kmetom in seljačinam iz Balkana, ki ne znajo pogledati in videti širše slike in razumeti skupnih interesov za prihodnost. No, če bi bili zares pošteni in pravični, bi morali skupaj s hrvaškim NE približevanju EU, tudi sami podpisati odstopno izjavo in Unijo zapustiti, saj smo za problem krivi prav toliko kot Hrvati in je problem prav toliko naš, kot je njihov.

Zakaj naj bodo torej zgolj oni kaznovani in prikrajšani, če smo oboji v prekršku, le da smo si mi nadeli uniformo žandarja, Hrvati pa ravbarja. Hmmm … kmalu bosta naši samostojni državi praznovali polnoletnost, pa vendarle očitno še nismo uspeli prerasti peskovnika EU.