spookyMulder išče resnico

Zgodba o dobrih ljudeh

16.08.2007

roka pomoči 

V sodobnem svetu smo si ljudje vse bolj odtujeni, vse manj je zaupanja, kaj šele, da bi človek lahko upal na pomoč, ko jo potrebuje. Pa vendar mi je naključni dogodek dal novega upanja, da vendarle na tem svetu še obstajajo dobri ljudje, ki so pripravljeni priskočiti na pomoč človek v stiski.

Sicer se sam štejem med optimiste, pa vendar se mi v sodobnem svetu zdi, da ljudje postajamo vse bolj sebični, saj najprej pomislimo le na svoje dobro, šele nekje daleč na koncu (če sploh) pa morda tudi na dobro nekoga drugega. A na srečo sem pred kratkim doživel nekaj, kar me je spomnilo na film Daj naprej (Pay It Forward), v katerem skuša Haley Joel Osment (pod pokroviteljstvom Kevina Spaceya in Helen Hunt) z nekaj naključnimi dobrimi dejanji spremeniti svet na bolje.

Sedaj bi verjetno že radi izvedeli, kaj je bil torej tisti fundamentalni dogodek. Na počitnice v Dalmacijo sem se kot s športom obsedeni Slovenec moral odpraviti s kolesi. Pravzaprav je bilo sila zabavno opazovati avtomobile v koloni, saj je imel skoraj po pravilu vsak avtomobil, ki je na strehi prevažal kolesa (z izjemo raznih ponijev in drugih kamping koles) slovensko registracijo. Hja, med tem ko drugi hodijo na morje počivat, se moramo Slovenci pač vedno iti neke “ekstremne” športe (a to puščam za drugič).

Po nekaj dnevih kopanja sem se odločil za prvo kolesarsko avanturo, a seveda nisem računal na dejstvo, da so hrvaški zemljevidi precej manj natančni, kot naši, kjer je vrisana praktično vsaka kozja stezica in ni trajalo dolgo, da sem se znašel na stranpoteh, obdan z bodečim grmičevjem. Kdor je že kdaj lazil po Jadranskih obalah je verjetno že izkusil trdoto trnjev tamkajšnje flore, ki se po murphyjevem pravilo morajo zasaditi v gumo ravno takrat, ko se človek prične vračati (in je torej najdlje oddaljen od domače baze).

Ko tako torej ugotovim, da je guma na kolesu izpustila dušo, začnem premišljevati, kaj mi je storiti. Komplet za krpanje lukenj sem seveda pametno pozabil doma, rezervna zračnica, ki jo je imel s seboj prijatelj pa ni ravno najbolj ustrezala dimenzijam moje gume. Ko tako z na glavo obrnjenim kolesom gruntam, kaj mi je storiti (in se spominjam nekih macGyverskih nasvetov o tem, kako se lahko okrog luknje za silo naredi neke vrste vozel), mimo prikolesarita neznanca in se ustavita.

Možakar me ogovori (očitno je tako ali tako sklepal, da se po teh divjinah s kolesi prevažajo samo fanatični Slovenci) in povpraša, kakšne težave sem doživel, po mojem pojasnilu pa sam od sebe ponudi svoj komplet za krpanje pnevmatik. Pet minut kasneje je bil kolo znova pripravljen na nadaljne avanture, s čimer mi je bilo seveda prihranjeno nekaj kilometrsko pešačenje proti domu, ali pa kvarjenje kolesa s kakšnimi improviziranimi metodami vožnje.

Naj le še dodam, da prijazni gospod za svojo altruistično gesto (in material za krpanje) ni hotel sprejeti nobenega plačila! (Če bo po kakšnem slučaju tole prebral naj me kljub temu kontaktira, saj ima pri meni v dobrem nekaj pijač!!!).

In potem se med vožnjo proti domu pričnem spraševati, če bi bil tudi sam tako prijazen v obratni situaciji, torej če bi na cesti srečal neznanca, ki bi očitno potreboval pomoč. Pritrdilni odgovor pred tem srečanjem na žalost ne bi bil zelo prepričljiv, pa čeprav velikokrat pomagam ljudem, vendar predvsem tistim, ki jih vsaj približno poznam.

To moje doživetje pa me je vendarle navdalo z novim upanjem v lepši svet in zato sem tudi sklenil, da bom v prihodnosti večkrat skušal pomagati ljudem v stiski, vsekakor pa vedno, ko bom na cesti srečal kolesarja z okvarjenim kolesom! Še so dobri ljudje na svetu in jaz želim biti eden izmed njih!

Lep živopisan pozdrav!

  • Share/Bookmark

Koncert digitalnih fotoaparatov

14.08.2007

digitalna mora

Od koncerta Pink v Ljubljani je minilo že nekaj časa, še vedno pa me nekaj grize, pa milim, da to niso bolhe niti vest, temveč začudanje nad slikanjem in snemanjem, ki se je razpaslo med obiskovalci koncertov.

No, gremo lepo po vrsti, kmalu po začetku koncerta so se začele v iztegnjenih rokah gledalcev pojavljati tiste male mašine, ki se jim pravi digitalni fotoaparat in že se je začelo bliskanje. Še hujša stvar od bliskanja (ne vem, morda je prav zaradi tega Pink skoraj polovico koncerta odpela s sončnimi očali) so bili svetlo modri ekrančki, katerih svetloba je človeku silila v oči in nesramno onemogočala spremljanje dogajanja na odru (če iztegnjene roke nekako še lahko štejem v zakup celotnega vzdušja v dvorani).

OK, da ne bom preveč licemeren, tudi sam sem na plano potegnil svojega digitalca in naredil dva posnetka, ampak zgolj tako za spomin, saj je kvaliteta snemanja z digitalnimi miniaturami v temačnem okolju sila omejena. Zakaj lepo prosim, bi si želel 50 posnetkov Pink, iz katerih sploh ni razvidno da je to Pink, saj je povsem zatemnjena ali pa zamazana? No, nekateri so se očitno šli abstraktno umetnost in moram reči, da mi je šlo že kar malce na smeh (in hkrati tudi na jok), ko sem na lastne oči videl tipa, ki je naredil 120 posnetkov, a je bilo že na prvi pogled razvidno, da jih ne bo uporabnih niti 10 procentov.

Na žalost so bili nekateri gledalci še bolj inovativni in svoje mini digitalne fotoaparate naravnali kar na snemanje videa, pa čeprav se je že na ekrančku videlo, da uboge mašine v temi ustvarjajo zgolj neke vrste sodobno umetnost.

Vrhunec vse genialnosti pa je bilo, ko so ljudje pričeli na plano vleči svoje mobilnike. Sprva sem pomislil, da morda pričakujejo balado in bodo potem z ekrančki mobilnikov mahali v sozvočju z ritmom, tako kot se je nekdaj počelo z vžigalniki. A kaj kmalu je postalo jasno, da so tudi mobilniki pokukali na plano, da bi posneli nekaj slik in še huje, da bi z njim snemali videoposnetke, kar je glede na vse parametre ločljivosti in kvalitete skorajda bogokletno dejanje.

In tako mi ni preostalo drugega, kot da sem zijal v vso tisto sinjo modrino takih in drugačnih ekranov in čakal, kdaj bodo indikatorji zasedenosti spominskih kartic končno dosegli skrajni rob, oziroma kdaj bodo pričele utripati rdeče lučke in nakazale, da je vsaj (prazna) baterija bolj pametna od zagretega snemalca. Kljub vsemu je bil koncert odličen, a to je že druga zgodba.

Upam le, da bodo vsi snemalci kdaj tudi pogledali svoje posnetke in se iz tega kaj naučili – npr. to, da si je boljše kupiti profesionalen posnetek koncerta, na kraju samem pa raje uživati v glasbi, kot pa, da se človek polovico časa ukvarja z digitalno žverco.

Lep živopisan pozdrav!

  • Share/Bookmark

Kadilci se mi ne smilijo (več)!

14.08.2007

no more smoking

Ob sprejetju aktualnega zakona o prepovedi kajenja (pa tudi že veliko prej, praktično vedno, ko je kdo skušal kadilcem na lep način potegniti čik iz ust), se je vsul plaz kritik iz strani ljubiteljev nikotina, še najbolj pa so me zmotila razna namigovanja o nekem že skorajda “nacističnem” zatiranju kadilcev. Ker močno verjamem v osebne svoboščine posameznika sem tako zašel v veliko dilemo, če imam jaz zares pravico kakorkoli omejevati kadilcu, to kar pač počne, pa naj si je še tako nezdravo in škodljivo zanj. Morda sem tudi iz tega razloga vedno znova stoično prenašal polno zakajene lokale in druge prostore, v katerih me je peklo v grlu in so se mi solzila očesa, dokler se pač nisem bil prisiljen odstraniti.  

A potem je prišla prelomna točka, ko sem prebral nek intervju z Deso Muck (ki jo sicer zelo spoštujem, ker je ena najbolj skuliranih pisateljic), kjer se ji je zapisalo (citiram): “Kadilci smo se že dovolj zdisciplinirani”. Na žalost prav v tem tiči bistvo vse nesrečne resnice in prepada med nekadilci in kadilci – slednji namreč v veliki večini niso disciplinirani do te mere, da bi svoj dim zadržali zase, temveč z njim posiljujejo tudi vse druge, ki se znajdemo okrog njih. To je pač žalostno dejstvo, ne glede na svetle izjeme, ki v družbi povprašajo za dovoljenje, če lahko kadijo – morda pač zaradi vljudnosti ne bodo zavrnjeni, toda dragi kadilci verjemite, noben nekadilec se ne bo počutil povsem sproščeno in lagodno, če mu boste puhali v obraz. Bi se vam npr. zdelo fino, če bi nekdo zraven vas kuril raženj in bi se neprestano kadilo prav vam v obraz? Na žalost se je t.i. osebna svoboščina kadilcev, da kadijo, pač prelevila v neko somoljubno prepričanje, da to lahko počnejo, ne glede na to, v kolikšni meri to moti druge.  

Dokončno krsto mojemu (bivšemu) liberalnemu pristopu do kadilcev pa je zabilo letošnje letovanje na morju. Zjutraj se namreč lepo namestim na plažo in ker sem bil na srečo dovolj zgodaj, dobim lep prostorček v senci drevesa, s čudovitim pogledom na morje in še lepšim vonjem po slani vodi in Jadranu. Na žalost ne traja dolgo, ko zraven mene pribremza še en turist, željan sence in očitno že v jutranji krizi pomanjkanja nikotina hitro prižge cigareto. Na mojo nesrečo se namesti ravno tako, da veter ves dim odnaša ravno k meni in po nekajminutnem boju z želodčno vsebino, ki mi sili na površje, se znajdem pred nezavidljivo dilemo.  

Naj tipu rečem, naj preneha kaditi ali se odstrani in s tem pokasiram očitajoče poglede (ali še kaj bolj bolečega), češ: “Kaj težiš že spet, če skadim en čik, in sem malo zadet?” Druga možnost je, da se odstranim sam, a na žalost bi to zaradi vedno bolj žgočega sonca in pomanjkanja sence znova pomenilo ogrožanje mojega zdravja. Ker ne želim vzrediti kožnega, kot tudi ne pljučnega raka, ga naposled (ko prične prižigati že tretjo cigareto zapored) vendarle pobaram, če bi obstajala kakšna možnost, da pomisli tudi na druge kopalce, ki pač nismo prišli na počitnice, da bi se dušili v dimu. Jasno, izpolnijo se moja predvidevanja in neusmiljeno dobim v fris nekaj kletvic, po katerih sklepam, da gre za Slovenca (a obogatenega s širokim znanjem balkanskega vokabularja), nakar se tip vendarle odstrani nekaj metrov proč (ker se cigaretni omami seveda vendarle ne bo odpovedal), a to pomeni, da je na soncu sedaj on, kar mu (po njegovi miselnosti) očitno daje pravico, da mi z očitajočimi pogledi da vedeti, kakšen gestapovec sem.  

Kakorkoli že, čez nekaj časa me premaga poletna utrujenost in malce zadremam, nakar me predrami gost dim, ki se mi znova kadi naravnost v sapnik. Ker si nekako ne znam predstavljati, da bi bil prejšnji tip dovolj predrzen, da bi se vrnil na kraj zločina, najprej pomislim na kakšen požar, ki so takrat divjali po Hrvaški, a kmalu ugotovim, da gre za tri nove primerke Homo Cigaretisov, ki so si očitno zaželeli kombinacije sence in tobačne omame. Ko zopet premišljujem, kaj storiti, s pogledom ošinem mojega kadilskega znanca, ki še vedno tabori izgnan na soncu in ne vem … morda je bil to zgolj plod paranoje, toda prisegel bi, da se je tip škodoželjno smejal, češ: “Sedaj pa imaš, ti nacist!”  

Na žalost se potem potrdi še eno pravilo, ki pravi, da smo ljudje bolj pogumni, če smo v skupini, kot pa sami in tako kadilski trojček odločno zavrne moje prošnje po svežem zraku, zato mi pač ne preostane drugega, kot da popokam svoje stvari in si skušam najti drug, manj onesnažen prostorček pod soncem. Ko se proti večeru odpravljam s plaže, me pot znova zanese mimo prostora teh neprijetnih dogodkov in nisem niti malo presenečen, da trojček sedaj sedi (in kadi) skupaj s tipom, ki mi je kot prvi zastrupljal pljučne mešičke, in seveda takoj ko me vidijo pokasiram še nekaj porogljivih posmehov.  

Ne vem, morda jih je združila zgolj njihova strast po cigaretah, ali pa je izgnani tip poklical prijatelje, da so mi zagrenili dan, a kakorkoli že, od tega dne naprej sem sklenil, da se mi jadikovanje kadilcev zaradi omejevanja kajenja ne bo več smililo, pa četudi mi v glavo mečejo floskule o “nacističnem” zatiranju. 

P.S.: Vsi kadilci, ki so dovolj uvidevni, da v prisotnosti nekadilcev ne ustvarjajo oblakov dima (na žalost je po mojih izkušnjah takih bolj malo), se mi bodo smilili še naprej, vendar le v smislu uničevanja njihovega lastnega zdravja, ne pa kar se tiče omejevanja kajenja.

Lep živopisan pozdrav!

  • Share/Bookmark