Tudi Slovenci smo lahko Švicarji (vsaj ob volitvah)
Prvi krog volitev za predsednika države kljub nasprotnim pričakovanjem ni minil brez presenečenj, za največje pa je zagotovo poskrbel Plemeniti Zmago Jelinčič, ki je potrdil neprijetno dejstvo, da smo tudi Slovenci vse bolj dovzetni za populistično iskanje črnih ovac po vzoru Švicarjev.
Minuli konec tedna so namreč tudi v Švici potekale parlamentarne volitve, na katerih je zmagala Švicarska ljudska stranka, ki se je na plakatih oglaševala s tropom belih ovac, ki iz Švice preganjajo črno ovco (torej tujce). Ekvivalent takim populizmom je pri nas prav Srboriti … eee, pardon, Plemeniti poslanec Jelinčič, ki ne zamudi priložnosti, da bi povedal, kako razni “cigani”, “čefurji”, “pedri”, “domobranska golazen”, “hrvaški okupatorji” in podobni “paraziti” ogrožajo stebre našega naroda.
Pravzaprav je Jelinčič postal že neka stalnica slovenskega političnega prostora – neke vrste ventil za tiste najbolj razočarane in deprivilegirane volivce, ki mu v svoji jezi in razočaranju namenijo glas podpore. In potem je sledilo letošnje presenečenje, ko je zbral kar petino glasov volivcev, kar v konkretni številki znaša dobrih 188.000 glasov - to je skoraj dvakrat več kot na predsedniških volitvah pred petimi leti.
Jelinčič se vsekakor upravičeno veseli (očitno je bilo, da je tudi sam presenečen nad fenomenalnim uspehom), toda od kje torej toliko ljudi, ki so bili pripravljeni tolerirati Jelinčičeve sovražne govore in mu bili pripravljeni nameniti enega najvišjih mest v državi?
Eden od razlogov je zagotovo medlost letošnjih glavnih kandidatov, ki se niso upali spustiti v odprt spopad na najbolj perečih temah, saj so vsi vedeli, da jih čaka še en krog volitev, kjer bodo potrebovali tudi morebitno podporo tekmecev iz prvega kroga. To je dalo velika prostora Jelinčiču, ki pač ni imel kaj izgubiti, saj je nenazadnje šel na volitve predvsem zaradi reklame in zato ni štedil jezika in bil vedno pripravljen na provokacijo. Na žalost je pri številni volivcih očitno bolj kot besede same pomembna stopnja glasnosti (in skrajnosti), s katerimi so besede izrečene.
Drug razlog gre iskati v padanju podpore vladi – nekaj podobnega se je zgodilo tudi v času vladavine leve koalicije, le da so takrat razočarani levo-sredinski volivci raje odšli na sredinsko desnico, med tem ko se sedaj očitno razočarani sredinski desničarji poleg levice raje obračajo proti skrajni desnici.
Tretji razlog pa je zagotovo tudi v tem, da tudi Slovenija postaja vse bolj nacionalistična, vsaj v segmentu mladih ljudi (če bi po raziskavi vzporednih volitev obveljali zgolj glasovi mladih do 30. leta starosti bi se na prvem mestu znašel Jelinčič!!!), kar je razvidno tudi v vse bolj prodornem delovanju domoljubnih društev, ki so se v zadnjih letih razpasla predvsem na medmrežju.
Gre za nevaren signal, ki nakazuje, da mladi v Sloveniji ne najdejo več prave življenjske perspektive in da se soočajo s hudimi socialnimi težavami, naj si gre za izobraževanje, iskanje službe, nakup stanovanje ali zgolj vklopitev v sodobno multikulturno družbo. Ker odgovorov na ta vprašanja ne najdejo pri vse bolj odtujeni politični eliti, se zatekajo v skrajne ideologije, ki imajo zelo enostavne računice iskanja krivcev.
Razne ekonomske, politične, gospodarske, socialne in podobne smernice bo človek pač bolj težko razložil nekomu, ki živi na robu preživetja, zato so prav ti ljudje najbolj dovzetni za poenostavitve iskanja vzrokov za težave pri drugačnih ljudeh. Tako bo nekdo brez službe prej kot zgrešene gospodarske načrte za svoj položaj okrivil “čefurja”, ki mu je ukradel delo. Ali pa bo nekdo, ki se je znašel v zakonski krizi, za razpad moralnih vrednot krivil “pedre”. Nekdo, ki se iz meseca v mesec komaj prebija z minimalno plačo pa bo pač rad slišal, kako nepravično je, da številčna “ciganska” družina samo z otroškimi dokladami zasluži več kot on.
To je le nekaj banalnih primerov, na katere stavijo populisti kot je Jelinčič, ker gredo take stvari zelo lahko v uho in zavest, saj ljudje pač najlažje na tak ali drugačen način zaznamujemo drugačne v naši družbi in jih okrivimo za svoje težave. Jelinčič je zgolj spretno izrabil to dejstvo, ob čemer so nekateri očitno zmotno mislili, da ga skrbi za državo, a je s svojimi dejanji do sedaj še vedno dokazal, da ga skrbi predvsem pridobivanje glasov za lasten obstanek na politični sceni.
Morda še bolj kot rezultati predsedniških volitev pa skrbi dejstvo, da se sedaj Jelinčičeva stranka SNS v anketah uvršča že kar na tretje mesto, takoj za SDS in SD, pri čemer ne gre pozabiti na Jelinčičevega zvestega in vedno zelo lucidnega sekundanta Saša Pečeta, ki ob šefovem populizmu vedno poskrbi tudi za pravo mero strokovnosti (prav zabavno je gledati, ko Jelinčič najprej naredi provokacijo, ko pa mu zastavijo bolj strokovno vprašanje, odgovori: To bo pa povedal moj strankarski kolega (Peče)!), ter Jelinčičevo prodorno svetlolaso borko za socialne pravice Barbaro Žgajner Tavš, ki vedno ve, kako popihati na dušo najbolj trpečim.
Tako se lahko zgodi, da bomo ob naslednjih parlamentarnih volitvah tudi Slovenci glasovali z mentaliteto Švicarjev, vprašanje pa je, če nam bo po izgonu črnih ovac naše družbe zares šlo tako lepo, kot nam skuša prepričati Srboriti … eee, pardon, Plemeniti poslanec!?!
No, morda lahko to preprečijo kar nacionalisti sami, saj je npr. domoljubno društvo Hervardi ob teh volitvah izrecno zapisalo, da ne podpira Jelinčiča, ki se jim zdi premalo domoljuben. Naša sreča je torej, da je ena od značilnosti nacionalizma tudi ta, da se zaradi skrajnih idej na koncu tako ali drugače izniči kar sam.
