spookyMulder išče resnico

Ko Jan Plestenjak opeva (Janševo?) Urško

18.11.2007

OK, priznam, Jan Plestenjak ni bil med mojimi najljubšimi glasbeniki (daleč od tega), ampak sem povsem spremenil mnenje, ko sem videl/slišal njegovo najnovejšo skladbo, ki jo je predstavil v Hribar-u in v kateri opeva (Janševo?) Urško.

YouTube slika preogleda

Pesem je tako dobra, da sploh ni potrebno dodati kakšnega posebnega komentarja, razen morda to, da gre zagotovo za eno najboljših Plestenjakovih pesmi, kajti, čeprav ostaja zvest svojemu običajnemu glasbenemu repertoarju nesmislov, je tokrat enkrat za spremembo vsebina pesmi vsaj zelo resnicoljubna in v stiku z realnostjo (še posebej tisti drugi del o pleši).

P.S.: Kakršnakoli podobnost z resničnimi osebami je srhljivo pravilna (in vsaj zame noro zabavna).

Dodatek: Vsi ljubitelji Anžeja Dežana bodo veseli tudi njegovega socialnega angažmaja ob podražitvah hrane (zopet pod pokroviteljstvom Hribarja):

YouTube slika preogleda

Dodatek no. 2: In po nasvetu neuromancer-ja še nova pesem Siddharte (znova iz zakladnice Hri-bara):

YouTube slika preogleda

Dodatek III.: Fredy Miler goes international:

YouTube slika preogleda

Dodatek št. 4: Vladu Kreslinu se (tako kot vsakemu Slovencu) kolca po dobrem fuzbalu:

YouTube slika preogleda

Dodatek nummero 5: Rok Kosmač želi dobiti darilo!

YouTube slika preogleda

Dodatek nummer 6: Roku Ferengji (Rok’n'band) gre ljubezen dobesedno skozi želodec:

YouTube slika preogleda

Dodatek 7: Ko Alya postane Alyo:

YouTube slika preogleda

Dodatek 8: Dennis ex-Game Over ima rad živali:

YouTube slika preogleda

Dodatek 9: Damjan Murko v živo:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Špehofobija

7.11.2007

null

Revije Nova ne kupujem, preprosto zato, ker me ne zanima vsaka kvazi (ne)zanimiva podrobnost in življenja kvazi slavnih ljudi, mi je pa tokrat prišel pod roko zadnji izvod, ki me je prepričal, da so se tej reviji zares skisali možgani – celo do te mere, da se sedaj iz nje prav ironično norčujejo celo tisti, ki jih napade.

V mislih imam Novino “novinarsko” raco o debelosti Špele, pevke iz skupine Atomik Harmonik. V zadnjem času sem slišal nekaj govora o tem, da so jo pri Novi označili za zašpehano bajso, nisem pa si mislil, da so se tega lotili na tako bebav način. Tako so se Špele na naslovni strani oktobrske številke lotili s slogani “Počila bo“, “Atomska eksplozija” in “Špela je z vsakim nastopom bolj baročna“.

Tragična ironija vsega tega je bila, da slika nikakor ni slikala teh opisov, saj je Špela na naslovnici izgledala prav seksi, s poštenimi ženskimi oblinami, da jo je bilo radost pogledati. Okej, res ni izgledala kot koščene manekenke, ki so trenutno v modi in ki se jim da že na 10 metrov prešteti vsa rebra, toda verjetno bi si samo največji hinavci upali trditi, da se jim zaradi tistih nekaj več kilogramov ne zdi več privlačna.

A glej hudirja, burka se nadaljuje z novo številko (ki mi je prišla v roke in s pomočjo katere sem tudi videl izvirne Novine špehofobne bedastoče). Na tokratni številki Nove je znova Špela, vendar tokrat v fitnesu, pod in nad njo pa se bohotita naslova “Špeh se ji trese” in “Ne bo počila“, na naslednji strani pa “Topi špeh” in “Mitja jo ima rad okroglo“. Če se le da, se vzdržim grdih besed, a tokrat je bilo vse, kar mi je prišlo na misel: WHAT THE FUCK!?!

Se je svetu zares že povsem zmešalo? Po eni strani se mečemo ob tla, ko vse več deklet boleha za bulimijo in anoreksijo, po drugi strani pa revije objavljajo take izprijene neumnosti, kjer kar tekmujejo, kdo si bo izmislil bolj imbecilen (in recimo temu provokativen) naslov, kot da gre za nekakšen zločin, če človek ni suh kot obešalnik? Hja, kot prvi Adi Smolar: Vse za dobr biznis, vse za dobr dnar! Nova je pač očitno pripravljena objaviti vsako neumnost in jo nategniti do neskončnosti, ker ve, da kupci takih časopisov pač najraje (zavoljo lastne negotovosti) berejo o t.i. nepopolnostih družbenih idolov.

A največja ironija potem nastane, ko Novine norčije izrabijo tudi “napadeni” zvezdniki, ki se naredijo, kot da so vse skupaj vzeli smrtno resno, kot je to storila Špela, ki se je sedaj podala na hujšanje, namesto da bi Novi povedala, kar ji gre in jo poslala tja, kamor sonce nikoli ne posije. Jasno, zvezdniki živijo od tega, da so ves čas v središču medijske pozornosti, zato se Špela pač noče zameriti Novi, ampak je vse skupaj obrnila v svojo korist in svojo promocijo, seveda na račun Novine neumnosti, kjer ne opazijo (ali pa jim je v bistvu vseeno), da se s tem dela norca tudi iz njih.

In ja, vem, tudi sam sem s tem tekstom postal del začaranega kroga Novinih bedastoč, zato naj še enkrat poudarim, da Nove ne kupujem, niti je ne berem, tokrat pa sem se samo še enkrat več prepričal, da je taka odločitev več kot pravilna in tudi edina možnost, da zaustavimo povodenj takih in podobnih oksimoronov, kot je trenutna Novina špehofobija. Čudno, da se ob branju takih člankov ljudje ne vprašajo, iz koga dejansko brijejo norca?

  • Share/Bookmark

Že drobna prijaznost lahko zelo osreči

6.11.2007

null

V sodobni družbi iskanja instantne (materialne) sreče mnogokrat pozabimo, da je že en sam droben in morebiti tudi povsem naključen dogodek pomoči ali prijazne besede dovolj, da odžene vse neprijetne dogodke tistega dne in nam da novega upanja v življenje, človeštvo in družbo.

En tak droben, morda za marsikoga celo povsem neznaten in neviden dogodek naključne pomoči se mi je zgodil zadnjič v trgovini, pa čeprav tega nisem niti najmanj pričakoval, kar je po eni strani tudi moja napaka, da včasih pozabim, da na svetu obstajajo tudi ljudje, ki poleg sebe vidijo tudi druge soljudi in so jim dejansko pripravljeni narediti kakšno drobno uslugo.

Celotna stvar se je zgodila, ko sem moral na hitro skočiti v trgovino in kupiti samo eno stvar – šlo je za britvice, ki mi jih je (verjetno po nekem Murphyjevem zakonu) zmanjkalo ravno pred pomembnim sestankom, kamor pač nisem smel prilomastiti bradat kot kakšen Bedanec.

Grem torej v trgovino, hitro zgrabim svojo robo in se napotim proti blagajnam. Sicer to ni bilo ob najbolj prometni uri, toda stric Murphy je zopet poskrbel, da je prav na vsaki blagajni stal en do vrha napolnjen voziček.

Ker hitra blagajna ni obratovala, mi ni preostalo drugega, kot da se postavim v eno od vrta in počakam – tako sem se znašel za neko starejšo gospo in v svoji skeptičnosti sem že pričel preračunavati, kako dolgo bo rabila, da zloži vse svoje stvari na tekoči trak, da potem vse spet zloži nazaj, da najde denarnico, da poračuna … skratka, zavoljo moje nejevolje so se mi po glavi motali vsi stereotipi o počasnosti in nerodnosti starejših občanov.

No in potem se je zgodilo. Gospa se obrne k meni, me malce premeri, pogleda v moje roke (kjer sem imel samo en artikel) in me vpraša, če je to vse, kar imam. Pritrdim ji in ona me prijazno spusti naprej, tako da sem bil v minuti že mimo blagajne.

Morda se taka stvar zares ne zdi kot neka velika usluga, toda v tistem trenutku je meni pomenila več, kot če bi mi gospa v roke stisnila 100 evrov, saj mi je s tem drobnim dejanjem prijaznosti povsem spremenila dan in mi ga napolnila s srečo, ter mi dala novih moči in novo upanje v človeštvo.

V vsakem primeru pa sedaj vsaj vem, da nisem edini naivnež, ki s takimi dejanji drobne prijaznosti izgublja dragocene minute svojega življenja, a vendarle, na nek način bi lahko tudi rekli, da s tem časa ne izgubljamo, temveč ga zgolj podarimo nekomu drugemu. To darilo pa je vredno več od vsakega šopa bankovcev, zlate verižice, avtomobila ali hiše.

  • Share/Bookmark

Zelen semafor in voznikova (nes)pamet

5.11.2007

green traffic light

Bilo bi nesmiselno pisati o objestnosti slovenskih voznikov, spomnil pa sem se na neljub dogodek, ko sem spoznal, kako lahko zelena luč na semaforju pri Slovencu povzroči, da izklopi logiko in možgane.

Stvar se je odvila letošnjo jesen, ko sem se podal na vožnjo po Selški dolini (še precej preden so jo zalile podivjane vode) in v enem od že tako ali tako ozkih naselij, ki so stlačena v sotesko, naletel na delo na cesti.

Ker je bila vožnja mogoča le po enem voznem pasu, je promet urejal semafor in ker nerad vozim v rumeno, sem se prav jaz znašel prvi v koloni, čakajoč na ponovno zeleno luč. Po ne ravno pretiranem čakanju mi posveti zelena, tako da zapeljem po odseku v delu, nekje na treh četrtinah obvoza pa se moram ustaviti, ker so delavci ravno tedaj po celi cesti premikali stroje.

Od semaforja do tja se tega seveda ni videlo, tako da nam (meni in avtom za mano) ni preostalo drugega, kot da počakamo, da delavci opravijo svoje in spraznijo cesto, da bomo lahko nadaljevali z vožnjo.

Po kakšnih petih minutah so bili rovokopači, tovornjaki in druga mehanizacija končno spet na robu ceste, a glej si ga zlomka, ravno ko hočem zapeljati naprej, se iz kolone, ki čaka na drugi strani razkopanega odseka ceste, proti meni zakadi eden od avtomobilov. Ker seveda na cesti ni bilo dovolj prostora za promet z obeh strani, tako obstanemo na dobrih treh četrtinah gradbišča (oziroma na četrtini, gledano z druge strani).

Jaz začudeno pogledam voznika, ker ne doumem, zakaj je zapeljal iz svoje kolone in naravnost proti nam, če pa je vendar videl, da bomo potem vsi skupaj ujeti. On pa nič. Srepo gleda predse in se nikamor ne premakne. Jaz pogledam nazaj, vendar je za mano kolona, tako da nikakor ne morem zapeljati nazaj. Zopet pogledam voznika pred mano, ki še vedno neomajno strmi predse, pa čeprav za njim ni nikogar (vsi ostali vozniki iz njegove smeri so pač videli, da ne bo šlo drugače, kot da počakajo).

Ko mi je po nekaj minutah te igrice dovolj, odprem okno in gospodu zakličem, da se nimam kam umakniti. Človek mi prostodušno odvrne: Jaz sem imel zeleno!

Nekaj trenutkov traja da poštudiram, da ima v mislih verjetno semafor, zato mu rečem, da vem, da je verjetno imel zeleno, vendar da smo jo imeli prej tudi mi, a smo morali sredi gradbišča počakati, da delavci izpraznijo cesto.

Tip me gleda še bolj odločno in reče: Ampak jaz sem imel zeleno!

Ker ne vem, če se samo zafrkava in je to morda kakšna skrita kamera, mu rečem, da to vsekakor razumem, vendar da se kljub zeleni ne moreva oba srečati na tako ozkem delu cestišča in da je zagotovo videl, da naša kolona pač stoji tam in je zato ne bo mogel zaobiti.

Človek me srdito pogleda in ponovi: Ja, jaz sem imel zeleno!

Ker me je počasi minevalo potrpljenje in sem dobil občutek, da se bom ob takem nadaljevanju debate tudi sam spremenil v zelenega in zelo razjarjenega Hulka, sem voznika pustil njegovim filozofijam o zeleni luči in pogledal, če bi lahko na kakršenkoli način toliko umaknil svoj avto, da bi zelenec lahko peljal mimo.

Na žalost sem ugotovil, da ujet med kolono za mano in voznikom, ki je doživel zeleno lobotomijo, nimam prav nobene možnosti manevriranje, zato zberem vse svoje potrpljenje in še enkrat poskusim prepričati zelenega voznika, da bi sedaj že vsi zdavnaj nadaljevali pot, tako pa čepimo v tem pat položaju.

Verjetno vam ni potrebno dvakrat ugibati, kakšen odgovor sem dobil: AMPAK JAZ SEM IMEL ZELENO!!!

Stvar se je zaključila z množičnim izhodom ljudi iz avtomobilov, ki so skušali (nekateri tudi dokaj ostro) prepričati zelenega voznika, naj se vendarle umakne, tip pa je samo zaprl svoje okno (za kar sem mu bil celo hvaležen, da mi ni bilo več potrebno poslušati njegove zelene modrosti) in stal na mestu, dokler niso delavci ob cesti toliko umaknili svoje mehanizacije in obcestnih označb, da se je človečnjak nekako zrinil mimo naše kolone.

Celotna burka je trajala dobrih 20 minut, zatorej sklepam, da se zelenemu vozniku ni moglo ravno muditi (potem bi počakal ali se umaknil in vsi bi bili že desetkrat mimo nesrečnega odseka), temveč mu je očitno šlo za princip. Princip, da ko ima zeleno luč, bo on peljal, ne glede na to, če v tem ni nobene logike, če ga bo to ustavilo, ali verjetno celo, če bi pred njim zijal prepad. Zelena luč je pri njem pač očitno znamenje, da lahko izklopi pamet in vztraja na svoji pravici tudi do (bridkega) konca.

Ob omenjenem dogodku sem tudi sam končno spoznal pomen slogana Vozimo pametno!, katerega sporočila do sedaj niti nisem jemal tako dobesedno, saj si nisem niti predstavljal, da nekaterim voznikom na cesti pamet zares postane španska vas, še posebej, ko jim na semaforju zasveti zelena luč.

Lep živopisan pozdrav!

  • Share/Bookmark