Nekateri filmi za preobrat, ki gledalca vrže po tleh, potrebujejo dve uri, drugim je dovolj pet minut in pol:
V razmislek ponujam vprašanje, kaj in zakaj ste v začetku tega filmčka mislili, da se dogaja, morda tudi v smislu sodobnega dojemanja sveta in družbe ter (ne)zaupanja sočloveku.
Oni dan se je primerilo, da je mlakuža, ki ji Butalci pravijo potok, prestopila bregove in poplavila ta in oni hlev. Čeravno voda ni bila visoka, je konec vzelo kar nekaj živinčet, saj so bili v tistem času Butalci zaposleni z nestrpnim pričakovanjem, kdaj bo občinska uš Šprinca Marogla zlezla enemu od bradačev v brado in tako določila novega župana.
Šprinca pa se je kaj dolgo obirala, zato se Butalci odločijo, da krenejo pomagati ljudem v stiski in pripravijo vaško veselico, kjer bodo zbrali ta in oni groš. In so se odločili, da za mojstra postavijo vaškega norčka, Čevlarjevega Gobca, ki da je znal najbolje govoriti in kazati zobe, ne da bi se ga ustrašili. Slavje je bilo bučno in dolgo, v ubogajme pa se je zbralo deset grošev, več kot je kadarkoli videla občinska blagajna.
Pa je prišla vest o veselici na uho Tepanjčanom, ki so pravili, da Butalci nimajo pameti in da ne vedo, kaj je prav in kaj ne. Še posebej je bila razhudena tepanjska mati županja, ki je, vse odkar je cesar v njeno vas ubežal pred butalskimi vodnimi brizgalnami, živela v vedenju, da mora Butalcem prinesti pamet. A Butalci je niso hoteli poslušati, zakaj pameti so imeli polne kašče, vse odkar so jo šli kupovat in je županu skočila v nos ter se naselila v njegovi hiši.
Navkljub temu se tepanjska mati županja odloči izdati razglas, da Čevlarjev Gobec ne sme več biti postavljen za mojstra veselic, Tepanjčani pa so ji pritegnili ter sklenili, da v Butalah postavijo kulturni hram, kjer se bo Butalcem delila pamet. Tako zidajo in zidajo, dokler sredi Butal ne zraste najlepša in največja hiša daleč naokoli. Bila je tako sijajna, da si niti vaški razbojnik Cefizelj ni upal vanjo vdreti, pa četudi je že 7 ljudi zadušil in tri ženske!
Ko spet pride dan, da so v Butalah praznovali slavno zmago proti Turkom, Tepanjčani v kulturni hram pripeljejo svoje najboljše glasbenike, a pred tem se na oglu pred vasjo zberejo butalski godci, ki bi radi zaslužili sold ali dva. Tako začnejo igrati, Butalci se ustavljajo in jih poslušajo.
Že priteče tepanjska mati županja, ki ji ni všeč, da v kulturnem hramu pamet deli samo Tepanjčanom in se hiti jeziti:
Ja kaj pa počenjate? Mar ne veste, da v kulturnem hramu pamet delimo. Stopite no noter!
Pa jo Butalci gledajo in modrujejo:
Če je pamet notri, bi veljalo poskusiti in stopiti tja. Toda naj gredo z nami tudi godci, da bodo tudi oni deležni pameti, kajti če jo je res toliko kot pravite, potem jo bo dovolj za vse!
A to ni bilo po godu tepanjski materi županji, ki se razhudi:
Vaši godci ne morejo noter, saj je prostora dovolj le za tiste, ki pamet že imajo.
In se Butalci odločijo, da če je pamet tako ozka, kulturni hram pa tako tesen, bodo raje ostali zunaj in pustili Tepanjčanom njihovo pamet, pa naj z njo ravnajo kakor vejo in znajo.
Ko o isti zadevi spregovorijo vsi trije alfa in omega Siolovi hišni blogerji Crnkovič, Simona in Košak, potem zaslutiš, da se je zgodilo nekaj hudega. Morda je prišlo do naravne katastrofe? Je v Krškem prišlo do eksplozije? Se je predčasno zamenjala vlada? Je Bush lastnoročno izprašil rit Osama bin Ladnu? Skratka, trese se gore … a znova se je izkazalo, da se rojeva zgolj povsem banalna sloven(cl)ska miš razprtij.
Da ne bom krivičen, Molkomanija oziroma Kopitarmanija ni zajela samo omenjenih blogerjev, temveč o tej zadevi modrujejo vsi (dobro, vsi ne, vsekakor pa preveč), tako da tudi sam nisem mogel mimo tega.
Pri vsej stvari se mi zdi zanimivo, da nas bo Miša Molk kot varuhinja gledalčevih pravic očitno varovala tudi pred lastnim (domnevno slabim) okusom. Na drugi strani je Kopitarja želja po ugajanju očitno zanesla v nos vseh tistih, ki se ne zavedajo, da ljudje lažje razvežejo mošnjo, če se veselijo, pa četudi zbirajo denar za žrtve naravne katastrofe. Če bi vprašali družino, ki je ostala brez strehe nad glavo, jih verjetno ne bo zanimalo, kdo vodi oddajo, temveč predvsem to, koliko pomoči bodo dobili.
Kakorkoli že, primer se je razplamtel v burno debato o (slabem) okusu in kiču, pa o tem, kdo so dobri voditelji in kdo poceni šarlatani, o RTV-jevskih notranjih bojih in zavistnem metanju polena pod noge, pa vse do očitkov o Kopitarjevi vlogi tajnega agenta trenutne ablasti.
In zakaj vse to, lepo prosim? Ker je Kopitar v sebi značilnem slogu vodil dobrodelno zabavo? Kot da tega še nikoli ni počel? Kot da tega še ni počel na tak način? Pač, številnim ljudem se dopade. GET OVER IT!!! Saj ga ni potrebno gledati, temveč lahko nakažete svoj prispevek pomoči potrebnim, potem pa pritisnete tipko za izklop televizije in berete knjigo. Je mar zares tako težko? Vsekakor bolje, kakor sadomazohistično gledanje tistega, česar ne marate, samo zato, da boste potem lahko kritizirali oziroma igrali kulturne misionarje.
Predvsem pa je na takih primerih skrajno trapasto delati neke sodbe o kiču in slabem okusu. Kar naenkrat so vsi strokovnjaki za to, kaj je lepo in kaj ni, kdo je omikan voditelj in kdo ne, kakšna glasba je kulturna in kaj so zgolj neumni govedarji, kakšna arhitektura se poda Ljubljani in kaj je gradbeni zmazek, kakšna je prava umetnost in kaj zgolj aboten ponaredek itd.
Ah ljudje božji, nehajte že živeti v utvari, da je zgolj vaš okus tisti najbolj svet in univerzalen. Sprijaznite se že s tem, da bo nekdo pač rad poslušal in gledal govedarje, pa če boste še tako glasno tulili, kako kičasti so. Pa pojdite tudi kadilce prepričevati, naj odložijo svoj cigaret. To bi bilo namreč tudi zanje veliko bolj zdravo in smiselno, ampak to je pač njihova lastna volja in odločitev, ne od koga drugega (lekcija, ki sem se je tudi sam šele pred kratkim naučil).
Pravzaprav niti ne vem, kaj se je na tisti prireditvi zgodilo tako hudega. Pač, za ene je poskrbel Kopitar, za druge Bernarda Žarn. What seems to be the bug?!? Logika narekuje, da bi morali biti zadovoljni eni in drugi. A glej ga zlomka, pri nas pa se kot v najbolj zabavnih zgodbicah o sporu med Butalci in Tepančani krešejo iskre, delajo se analize besede za besedo, padajo žaljivke in insinuacije … Ah dajte no! Je mar res tako neznosno živeti v zavedanju, da v pravo (kulturno) vero še niste spreobrnili prav vsakega na tej zaplati Zemlje? Živi in pusti živeti! Oziroma bodi omikan Mišon, ako je tak tvoj okus in pusti, da le govedarje vodi naj Kopitar.
*Dodatek: Tej velepomembni bebati (ne, ni napaka!) se je (očitno s kančkom moje pomoči) pridružil tudi prijatelj Iztok, jaz pa sem po razmisleku ugotovil, da sem stvar zastavil preveč resno, zato dodajam še nekoliko drugačen zapis na to temo.
V mislih nimam mojega (pre)dolgega premora pri pisanju blogov (med katerim se mi je potrdila misel, da blog nikakor ni edina možnost za (samo)dokazovanje in udejstvovanje idej), temveč zanimiv pojav, ki sem ga poleg minulega tedna opazil že pred mesecem dni, ko sem za teden dni izpustil vsakodnevni vnos informacij o dogajanju v preljubi domovini, stvar pa se je ponovila tudi med pravkar končanim morskim dopustovanjem.
Za kaj torej gre? Nikakor ne za nenavadno romanco, ki se dogodi likom v filmu Ko si spal, temveč za ugotovitev, da vsaj glede politike v tednu dni nisem zamudil praktično nič pomembnega, da pa bi se mi ta teden verjetno zdel zelo pomemben, če bi ga doživel v Sloveniji. Hmmm… očitno spet neka deviacija relativnosti strička Einsteina.
A zadeva je dejansko dokaj preprosta – živimo v času sodobnih medijev, ki znajo še tako obskurno novico napihniti do onemoglosti, če se dejansko primeri kaj pomembnega, pa stvar tako akterji, kot tudi spremljevalna sredstva opazovanja in poročanja razvlečejo in povečajo do onemoglosti, kod da gre najmanj za pristanek prvega človeka na Marsu. Toda iz nekoliko podaljšane perspektive (naj si gre za geografsko ali časovno spremenljivko) stvari zgledajo naravnost absurdne, nepomembne in silno pretirane.
Najbolj tragično pri vsem tem sta predvsem dve stvari: očitno nezavedanje (ali pa nemara že kar srhljivo sprenevedanje) političnih akterjev, kako nepomembno absurdna se zdijo njihova epohalna ravnanja, podobno tragična pa je tudi zvedavost vseh opazovalcev, ki s svojim zanimanjem prilivajo ogenj na ta semenj ničevosti.
Oh, seveda, mea culpa, tudi avtor tega članka je krvav pod kožo in je, tako kot gredo muhe na med, tudi sam klikal na zadnja poročilo o dogajanju Cviklove komisije, Jelinčičevo videvanje teroristov, boj vlade s tajkuni, Saškovo odstopanje z mesta podpredsednika državnega zbora, najnovejše goreče debate o inflaciji oziroma Janševim trditvam o inflacijski virtualnosti, zločinih proti človeštvu aktualne vlade, zločine proti človeštvu nekdanje vlade in tako dalje v neskončno prihodnost.
Vse lepo in prav, gospodje politiki, ampak po enem tednu brez novic iz Slovenije sem ugotovil predvsem to, da NISEM ZAMUDIL ČISTO NIČ in da mi boste vse to do volitev (in na žalost tudi potem) servirali vsaj še neštetokrat. Začaran krog. Neskončni kontinuum z negativno povratno zanko brez začetka in konca. Zakaj torej počenete vse to, če pa bi bilo čisto vseeno, če bi to naredili prihodnji teden, ali pa tudi nikoli??? Mar res ne morete najti bolj konstruktivnega dela, kot metanje boba ob (lastno miselno) steno?
Huh, zanimivo, moral sem zapustiti Slovenijo, da sem (u)videl, da v Sloveniji ni levice in ni desnice, temveč so zgolj eni in isti politiko, ki nam na tak ali drugačen način servirajo ene in iste spore, ki jih potem v zaverovanosti v svoj prav pograbijo taki in drugačni komentatorji za ustvarjanje svojih konstruktov o tem, kaj je prav in kaj ni ter kaj je res in kaj ne.
A ne gre zgolj za naivnost javnosti, ki sledi vsem miselnim vragolijam politike, temveč je še bolj grozljivo opazovati, kako redki so postali zares objektivni komentatorji, ki bi znali na eno stran postaviti argumente ene strani in na drugo stran dejstva drugih, nato pa narediti nek presek, da bi skušali izluščiti dejansko resnico.
Zakaj se to dogaja? Preprosto zato, ker je resnica veliko manj epohalna in fantazmagorična, kot nam jo želi večina prodati. Zato je tudi veliko lažje napisati članek, kjer se vlado krivi za vse tegobe tega sveta, ali pa staro vlado kriviti za vse lastne napake. Senzacionalizem se je očitno iz glav politikov preselil tudi v glave komentatorjev in če prvim že tako ali tako ne verjamem več, se tudi vse manj razburjam zaradi enosmernosti drugih. Tako se lahko samo še nasmiham ob političnih analizah g. Košaka, sicer za moje pojme velikega slovenskega filmarja, ki ima namesto želodca očitno samo še en velik politični čir.
Da ne bo pomote, so še številni drugi (veliko bolj radikalni) politični komentatorji, ki se gredo ofenzive, kot da se je začela že najmanj tretja svetovna vojna, v kateri je treba (politične) nasprotnike zatreti, uničiti, demolirati, zateptati in skratka spremeniti v sončni prah že v kali, ker prav nobena njihova ideja ali dejanje nima prav nobene pozitivne vrednosti. Daleč smo prišli … vendar nazaj v preteklost, se mi zdi!
Toda vse skupaj je jalovo in nesmiselno, če mi ne verjamete, pa se za en teden odklopite od vseh teh norij in se sami prepričajte, da ne boste zamudili čisto NIČ. No ja, škoda, da ta zapis ne bo mogel predreti preko miselnih pregrad tistih, ki bi ga morali razumeti, temveč si bom na glavo verjetno nakopal zgolj nove zamere ljudi, ki so prepričani v zveličavno pomembnost, nezmotljivost in absolutno pravilnost svojih misli.
Na mojo veliko žalost se taka miselnost vse bolj pogosto manifestira tudi na blogih, tako da si včasih sploh več ne upam komentirati posameznih zapisov, da ne bi avtorji, do katerih sicer gojim osebna prijateljstva, tega razumeli kot nek osebni napad in neko veliko zamero. Eh… komaj čakam, da zopet poniknem za nekaj dni …
P.S.: Zame zares EDINA pomembna politična vest minulega tedna je tako politično udejstvovanje prijatelja Dejana, ki me je (ob hkratnem spoznanju puhlosti večinskega dela politike) spravil v hudo dilemo, kako z mojim glasom ob prihodnjih volitvah, toda naj bo to tema za enega prihodnjih zapisov.
P.P.S.: Če kdo ve za kakšno bolj (in zares) pomembno politično vest minulega tedna, ga povabim na pijačo!
