spookyMulder išče resnico

Ko si počitnikoval…

21.07.2008

politika

V mislih nimam mojega (pre)dolgega premora pri pisanju blogov (med katerim se mi je potrdila misel, da blog nikakor ni edina možnost za (samo)dokazovanje in udejstvovanje idej), temveč zanimiv pojav, ki sem ga poleg minulega tedna opazil že pred mesecem dni, ko sem za teden dni izpustil vsakodnevni vnos informacij o dogajanju v preljubi domovini, stvar pa se je ponovila tudi med pravkar končanim morskim dopustovanjem.

Za kaj torej gre? Nikakor ne za nenavadno romanco, ki se dogodi likom v filmu Ko si spal, temveč za ugotovitev, da vsaj glede politike v tednu dni nisem zamudil praktično nič pomembnega, da pa bi se mi ta teden verjetno zdel zelo pomemben, če bi ga doživel v Sloveniji. Hmmm… očitno spet neka deviacija relativnosti strička Einsteina.

A zadeva je dejansko dokaj preprosta – živimo v času sodobnih medijev, ki znajo še tako obskurno novico napihniti do onemoglosti, če se dejansko primeri kaj pomembnega, pa stvar tako akterji, kot tudi spremljevalna sredstva opazovanja in poročanja razvlečejo in povečajo do onemoglosti, kod da gre najmanj za pristanek prvega človeka na Marsu. Toda iz nekoliko podaljšane perspektive (naj si gre za geografsko ali časovno spremenljivko) stvari zgledajo naravnost absurdne, nepomembne in silno pretirane.

Najbolj tragično pri vsem tem sta predvsem dve stvari: očitno nezavedanje (ali pa nemara že kar srhljivo sprenevedanje) političnih akterjev, kako nepomembno absurdna se zdijo njihova epohalna ravnanja, podobno tragična pa je tudi zvedavost vseh opazovalcev, ki s svojim zanimanjem prilivajo ogenj na ta semenj ničevosti.

Oh, seveda, mea culpa, tudi avtor tega članka je krvav pod kožo in je, tako kot gredo muhe na med, tudi sam klikal na zadnja poročilo o dogajanju Cviklove komisije, Jelinčičevo videvanje teroristov, boj vlade s tajkuni, Saškovo odstopanje z mesta podpredsednika državnega zbora, najnovejše goreče debate o inflaciji oziroma Janševim trditvam o inflacijski virtualnosti, zločinih proti človeštvu aktualne vlade, zločine proti človeštvu nekdanje vlade in tako dalje v neskončno prihodnost.

Vse lepo in prav, gospodje politiki, ampak po enem tednu brez novic iz Slovenije sem ugotovil predvsem to, da NISEM ZAMUDIL ČISTO NIČ in da mi boste vse to do volitev (in na žalost tudi potem) servirali vsaj še neštetokrat. Začaran krog. Neskončni kontinuum z negativno povratno zanko brez začetka in konca. Zakaj torej počenete vse to, če pa bi bilo čisto vseeno, če bi to naredili prihodnji teden, ali pa tudi nikoli??? Mar res ne morete najti bolj konstruktivnega dela, kot metanje boba ob (lastno miselno) steno?

Huh, zanimivo, moral sem zapustiti Slovenijo, da sem (u)videl, da v Sloveniji ni levice in ni desnice, temveč so zgolj eni in isti politiko, ki nam na tak ali drugačen način servirajo ene in iste spore, ki jih potem v zaverovanosti v svoj prav pograbijo taki in drugačni komentatorji za ustvarjanje svojih konstruktov o tem, kaj je prav in kaj ni ter kaj je res in kaj ne.

A ne gre zgolj za naivnost javnosti, ki sledi vsem miselnim vragolijam politike, temveč je še bolj grozljivo opazovati, kako redki so postali zares objektivni komentatorji, ki bi znali na eno stran postaviti argumente ene strani in na drugo stran dejstva drugih, nato pa narediti nek presek, da bi skušali izluščiti dejansko resnico.

Zakaj se to dogaja? Preprosto zato, ker je resnica veliko manj epohalna in fantazmagorična, kot nam jo želi večina prodati. Zato je tudi veliko lažje napisati članek, kjer se vlado krivi za vse tegobe tega sveta, ali pa staro vlado kriviti za vse lastne napake. Senzacionalizem se je očitno iz glav politikov preselil tudi v glave komentatorjev in če prvim že tako ali tako ne verjamem več, se tudi vse manj razburjam zaradi enosmernosti drugih. Tako se lahko samo še nasmiham ob političnih analizah g. Košaka, sicer za moje pojme velikega slovenskega filmarja, ki ima namesto želodca očitno samo še en velik politični čir.

Da ne bo pomote, so še številni drugi (veliko bolj radikalni) politični komentatorji, ki se gredo ofenzive, kot da se je začela že najmanj tretja svetovna vojna, v kateri je treba (politične) nasprotnike zatreti, uničiti, demolirati, zateptati in skratka spremeniti v sončni prah že v kali, ker prav nobena njihova ideja ali dejanje nima prav nobene pozitivne vrednosti. Daleč smo prišli … vendar nazaj v preteklost, se mi zdi!

Toda vse skupaj je jalovo in nesmiselno, če mi ne verjamete, pa se za en teden odklopite od vseh teh norij in se sami prepričajte, da ne boste zamudili čisto NIČ. No ja, škoda, da ta zapis ne bo mogel predreti preko miselnih pregrad tistih, ki bi ga morali razumeti, temveč si bom na glavo verjetno nakopal zgolj nove zamere ljudi, ki so prepričani v zveličavno pomembnost, nezmotljivost in absolutno pravilnost svojih misli.

Na mojo veliko žalost se taka miselnost vse bolj pogosto manifestira tudi na blogih, tako da si včasih sploh več ne upam komentirati posameznih zapisov, da ne bi avtorji, do katerih sicer gojim osebna prijateljstva, tega razumeli kot nek osebni napad in neko veliko zamero. Eh… komaj čakam, da zopet poniknem za nekaj dni …

P.S.: Zame zares EDINA pomembna politična vest minulega tedna je tako politično udejstvovanje prijatelja Dejana, ki me je (ob hkratnem spoznanju puhlosti večinskega dela politike) spravil v hudo dilemo, kako z mojim glasom ob prihodnjih volitvah, toda naj bo to tema za enega prihodnjih zapisov.

P.P.S.: Če kdo ve za kakšno bolj (in zares) pomembno politično vest minulega tedna, ga povabim na pijačo!

  • Share/Bookmark
 

5 komentarjev »

  1. beatnik pravi

    Kakšna dilema neki? V kolikor se strinjaš s stališči, s programom in z delom stranke svojega prijatelja, boš pač glasoval za to stranko. Če ne, pač ne. Razen če meniš, da se prijateljska zvestoba izkazuje z oddanim glasom. Kar je naivno in bedasto. Tudi sam imam prijateljico v neki stranki, za katero pa nikakor ne mislim voliti. Pa je prijateljica krasna, poštena in delovna oseba. Tudi če bi bila moja mama, hehe, ne bi to ničesar spremenilo. Ko oddajam glas, upoštevam druge kriterije, ki nimajo nobene veze s prijateljskimi, družinskimi ipd. vezmi.

    21.07.2008 ob 23:28 | #

  2. spookymulder spookymulder pravi

    Heh, ja, to nameravam sicer obdelati v posebni temi, ampak naj bo na hitro: problem je predvsem v tem, da stranke obljubljejo to in ono, na koncu pa je vprašanje, kaj dejansko storijo. Pač, Janša mi obljublja to, Pahor mi obljublja ono, a politika je konec koncev zgolj en velik pragmatizem, kjer obljube v dobro ljudi prevelikokrat postanejo žrtev nekih “višjih” ciljev.

    Ravno zato sem v dilemi, če ni morda vendarle bolje, da med poslanci sedi nekdo, za katerega dejansko vem, da se bo potrudil nekaj storiti za ljudi, pa četudi morda strankarsko ni naravnan povsem po mojih prepričanjih. Počasi se bomo pač morali odvaditi teh večnih sloven(cl)skih delitev na leve in desne, črne in rdeče… kot da so eni ali drugi zmožni, pripravljeni in obvezani poskrbeti samo za “svoje” ljudi.

    Tako da niti najmanj ne gre za izkazovanje prijateljstva z oddanim glasom, temveč predvsem za vprašanje, komu lahko zaupam, da bo storil in deloval, kot je prav. In tukaj pač lažje zaupam nekomu, ki ga dejansko poznam, kot pa nekemu politiko s širokim nasmeškom, visokoletečim programom in lepimi besedami … ter figo v žepu.

    22.07.2008 ob 09:34 | #

  3. beatnik pravi

    Ja, saj to je po moje nevarno. Ena lastovka pač ne prinese pomladi. V vsaki stranki je najbrž kdo, ki je delaven in pošten ali pa ima prijatelje, ki imajo o njem takšno mnenje in ga bodo zato volili. In tisti, ki ima več prijateljev, jo bo pač bolje odnesel. Vsi – tudi tvoj prijatelj – pa se bodo ali pa se že prostituirajo s širokimi nasmeški in lepimi besedami. In tisti, ki ga ne poznajo tako kot ti, tudi zanj lahko domnevajo figo v žepu. Saj ne rečem, če bi šlo za tekmovanje za miss/mistra ali Big Brother ali kaj podobnega, bi z veseljem oddal glas za svojega prijatelja (pod predpostavko, da bi dejansko glasoval na takšnih trapastih procesijah). Pri politiki so pa stvari malo bolj kompleksne, posledice oddanega glasu pa širše in nikakor ne zadevajo le interes tistega, za katerega sem glasoval.

    Zapisal si, da ti je pomembno, da med poslanci sedi nekdo, za katerega dejansko veš, da se bo potrudil nekaj storiti za ljudi…, ja, meni tudi. Ampak še bolj me pa zanima, kaj je to »nekaj« in kako namerava to nekaj storiti. Kakšna so njegova notranjepolitična stališča, stališča do manjšin, kako se namerava lotiti poslabšanih medsosedskih odnosov, kako namerava znižati inflacijo, za sprejem kakšnih zakonov, bo šel njegov glas. Namreč delaven poslanec me ne zanima, če bo glasoval za sprejem zakona, ki je diametralno nasprotje mojega prepričanja o tem, kaj je dobro za ljudi in državo. Takšnega poslanca v parlamentu raje ne vidim, pa četudi dela nadure, hehe. In to nima nobene veze z apriorno politično obremenjenostjo in delitvijo na črne in rdeče.

    22.07.2008 ob 11:14 | #

  4. helenca helenca pravi

    oh o politiki ne bom nič, ker je itak brezveze. se mi zdi, da itak obračajo plašče po vetru. čist vse bi jih bilo potrebno zamenjat, pa potem bi se mogoče kaj spremenilo.
    no me veseli, da si spet nekaj napisal in da bo tvoj naslednji dopust od bloga malo krajši :D

    23.07.2008 ob 13:47 | #

  5. Dejan Kaloh Dejan Kaloh pravi

    Šele zdaj videl tvoj zapis… hvala za linkanje. Spooky, verjamem, da boš volil po pameti in po srcu… Se slišiva…

    25.07.2008 ob 20:40 | #

Komentiraj

:mrgreen: :neutral: :twisted: :shock: :smile: :???: :cool: :evil: :grin: :oops: :razz: :roll: :wink: :cry: :eek: :lol: :mad: :sad:

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

RSS vir za komentarje. | TrackBack URL