spookyMulder išče resnico

Slovenija 2008 = ZDA 1960 ?!?

31.08.2008

Pahor se poti Nixon se poti

Ko sem v soboto v roke vzel časopis, se mi je zazdelo, da ne živimo v Sloveniji leta 2008, temveč da smo se vrnili v preteklost, natančneje v ZDA leta 1960. Leto, ko sta se za Belo hišo spopadla Richard Nixon in John F. Kennedy1 , Slovenija podoživlja s Pahorjevim spodrsljajem na predvolilnem soočanju, kjer se je (tako kot Nixon v enem prvih neposrednih televizijskih soočenj nasploh) potil, dajal vtis bolnega, utrujenega in nezainteresiranega človeka ter z nekoherentnimi ter mlačnimi odgovori razočaral celo najbolj goreče kritike aktualne vlade2 .

Če so se v petek (torej prvi dan po soočenju) pojavlja predvsem ugibanja in analize, kako se je Pahorju nastop ponesrečil, pa smo v soboto lahko že brali opravičila na račun bolezni (menda naj bi šlo za vnetje ledvic in posledično hospitalizacijo) in dileme, če bi bilo bolje, da bi Pahor na soočenje poslal nekoga drugega ali pa če bi kar med oddajo povedal, da ga nekaj muči in se skušal računati na sočutje gledalcev.

Kakorkoli že, panični odzivi, kako lahko taka stvar spreobrne izid volitev, me navdajajo predvsem z vprašanjem, ali nista Janša in Pahor (oziroma programa njunih strank in vizija vodenje države) torej izjemno sorodna in podobna, če zmaga ni odvisna zgolj od vsebinskih razlik, temveč predvsem od njune osebne karizme?

Že dolgo časa me čudijo razna prepričanja o katastrofalni klimi ter o izredno slabem stanju države, ki kot da ni kaj prida boljša, kot če bi živeli v Zimbabveju, vse pa naj bi se spremenilo, ko bi oblast prevzel Pahor. Nedvomno, stvari se bi spremenile, toda mar dejansko tako zelo, kot nas številni prepričujejo?

Je mar Pahorjeva politika zares tako diametralno nasprotna Janševi? Če bi zares bila, potem en tak Pahorjev spodrsljaj ne bi nikakor smel vplivati na rezultate volitev, saj bi dejstva morala prevladati nad podobo. A očitno prav Pahorjevi simpatizerji v to ne verjamejo, saj je največ kritik/opravičil priletelo iz strani, ki si želi, da bi zmagal, kot od nasprotnikov.

Prav tako zanimiv upad “korajže” levice je bil razviden, ko se je do nedavnega še razglašalo, kako so razmere v Sloveniji tako obupne, da je Pahorjeva zmaga na volitvah zgolj vprašanje formalnosti. V zadnjem času pa že opažamo agitiranja in namigovanja, kako naj bi predsednik države Türk pri odločanju o mandatarju za sestavo nove vlade moral upoštevati predvsem načelo možnosti lažjega sklepanja koalicij, ne pa avtomatske preference dejanskega zmagovalca volitev.

Sicer logično načelo v sebi znova skriva vnaprejšnji dvom levice, če je Pahor dejansko zmožen premagati Janšo, kar še enkrat več dokazuje, da stari niso tako črno-bele, izbor na volitvah pa ni za boljšo ali slabšo Slovenijo, temveč zgolj za zrcalno sliko Slovenijo, kjer bodo tisti, ki sedaj jadikujejo, končno prepričani, da lahko zopet dihajo “pravo klimo”, nasprotno pa se bodo počutili zapostavljeno in zadušeno tisti, ki so sedaj prepričani, da jih slovenski svetilnik vodi v pravo smer. Kakšnih večjih socialno-družbenih sprememb pa očitno ne gre pričakovati, če je za ljudi (kot tudi za samo levico) Pahorjev “švic” bolj pomembna komponenta volitev, kot programska razlika napram Janši.

  1. Nixon je volitve izgubil, a znova kandidiral čez 9 let in zmagal []
  2. Vlado Miheljak je Pahorjev nastop ocenil takole:
    Edini res pravi veliki poraženec tega soočenja je Borut Pahor, ki je bil katastrofalno slab. S tem ni naredil slabe usluge samo sebi, ampak tudi potencialnim partnerjem na levi sredini. Čeprav so bile teme popolnoma predvidljive in je vedel, kaj ga čaka, se ni dobro pripravil ali pa so kakšni drugi razlogi njegovega očitno slabega dneva. Na stokrat premlete stvari ni imel argumentov. []
  • Share/Bookmark

Nekaj grize Plemeniteža – kaj, če ni to … vest?

11.08.2008

Plemeniteži

Poletje je že tradicionalno čas kislih kumaric (na žalost ne tistih vloženih). Tudi politiki poznajo sezono kislih kumaric, ki se zgodi predvsem pred volitvami, pa naj si bodo državne, lokalne, občinske, pokrajinske, itd. Imamo pa tudi poslance, ki pri vlaganju kislih kumaric niso sezonsko omejeni, temveč pridno servirajo take in drugačne kumarice in bučke ves čas, ker je to postal že njihov zaščitni znak. Taki poslanci imajo sebe ponavadi zelo v čislih, a kaj, ko njihove misli, pozivi in dejanja niso niti najmanj tako Plemenita, kot morda namiguje njihova titula. Tako je eden teh Plemenitih poslancev minuli mesec v Sloveniji videval teroriste, ta mesec pa so ga razkurili berači. Saj veste, tista svojad, ki kar tako, meni nič, tebi nič, na cesti prosijo vbogajme. In ti baraboni to počnejo povsem brez sramu, kar pri belem dnevu. Le kako si drznejo?!? In kakšna je torej Plemenita rešitev tega problema? Jasno, strpajmo jih v zapor, tiste pa, ki nimajo našega državljanstva, kar po najhitrejši poti izženimo. Težava rešena, Slovenska čast oprana!

A glej ga zlodja, potem se mi od nekje prikrade čudaška(?) misel, da to pravzaprav ne bo nobeno zagotovilo, da me ne bo že jutri znova za rokav pocukal nov berač in me pobaral za kakšen sold. Plemenita računica namreč ne odstranjuje vzroka, temveč zgolj posledice. No, Plemenite misli bodo morda lahko ugotovile, da so berači sami krivi za svoje klavrno stanje, toda to je jalovo prepričanje tistih, ki so prepričani, da se njim samim kaj takega ne more zgoditi in hkrati žalostno stanje duha naše družbe, ki želi probleme raje pomesti pod preprogo, kot da bi se morali potruditi in dejansko rešiti vzrok neljubih težav. Morda pa bi lahko Plemenite misli izračun postavili na glavo in za denar, ki bi bil sicer porabljen za zapornike, namenili socialnim programom, ki bi beračem pomagali, da bi se postavili na noge, ali pa še bolje, da sploh ne bi postali berači.

A kaj, ko vse to zahteva nek angažma, nek strateški načrt, neko dolgoročno vizijo, med tem ko sta zapor ali izgon tako enostavna in hitra. Baje obstaja misel, da je skupina močna zgolj toliko, kot je močan njen najšibkejši člen!?! Morda bo Plemenita logika zatrdila, da tuji berači pač niso naš problem. No, morda res niso problem ožje (slovenske) skupnosti, toda vseeno imamo tudi do ljudi drugih držav določeno moralno obveznost, saj z njimi delimo obstoj na tej Zemlji, kot tudi dejstvo, da smo vsi skupaj ljudje in kot taki menda ne moremo brez kančka slabe vesti gledati, kako nekdo drug trpi. Menda … Plemeniteži očitno lahko.

A ko smo že pri vprašanju vesti … recimo, da za trenutek pozabimo dejstvo, da poslanci v predvolilnem času (nekateri pa tudi kar vsak dan) pridigajo številne populistične ideje, lahko z dokaj veliko verjetnostjo sklepamo, da imajo tudi Plemeniti poslanci v sebi nekaj človeškega, neko moralo in neko vest. Morda pa je težava Plemenitih poslancev prav to, da jih nekje daleč v podzavesti, vsakič ko srečajo berača, nekaj začne gristi, ker se zavedajo, da svet ni popoln in da tudi sami bolj malo pripomorejo k izboljšanju tega dejstva. In morda jih prav slaba vest vodi k iskanju najhitrejših in najbolj enostavnih odgovorov, da čez dan njihova vest ne bi bila več na preizkušnji in bi pomoči lažje spali.

Hja, tako je to, gospodje Plemeniteži, bolj ko boste kričali in žugali z zaporom in izgonom, bolj bo očitno, da ste nekje daleč notri nadvse mehke dušice, ki se zaradi otroške preprostosti ne znate bolj konkretno spopasti s težavo, kot da jo na svojem igrišču skuša zakopati v pesek. No, morda pa bo že čas, da odrastete!

  • Share/Bookmark