spookyMulder išče resnico

Realni zapor za virtualni umor

24.10.2008

null

Japonci so znova prvi – tokrat prvič neki Japonki grozi (resnični) zapor, ker je v virtualnem svetu ubila (karakter) svojega moža.

43-letno Japonko je nepričakovana razveza zakona v spletni igri Maple Story tako zelo razjezila, da je virtualni lik svojega (spletnega) moža pokončala, kar ji je zaradi obtožbe o vdoru v tuj računalnik na glavo nakopalo resnično policijo, ki jo je tudi aretirala.

Grozi ji obtožnica nezakonitega vdora v računalnik in prirejanja podatkov, za kar lahko v primeru pravnomočne obsodbe v zapor roma kar za pet let, oziroma jo lahko doleti denarna kazen do 5.000 dolarjev.

Za izvedbo svojega zločinskega dejanja je uporabila identifikacijo in geslo bivšega virtualnega soproga, 33-letnega uradnika, ki ji je svoje podatke zaupal, ko sta bila še (spletno) srečno poročena, ko pa je videl, da je njegov lik dočakal zgodnjo smrt, se je obrnil na policijo.

V svoj zagovor je bivša spletna žena navedla, da jo je v tragedijo pahnila nenadna ločitev, brez vsake besedice opozorila, kar jo je zelo razjezilo. Na srečo policija ni našla dokazov, da bi užaljena ločenka načrtovala kakšne povračilne ukrepe tudi v realnem svetu.

Igralci spletne igre Maple Story v svetu navidezne realnosti upravljajo vsak s svojim likom, ki jih predstavlja in ki lahko z drugimi liki vzpostavi najrazličnejše socialne stike, lahko pa se tudi borijo proti pošastim ali premagujejo različne ovire in uganke.

Resničnost in navidezna realnost očitno postaja vse bolj prepleteni – nas torej res čaka Matrica?

  • Share/Bookmark

Rekvijem za Haiderja (auf nimmer wiedersehen)

20.10.2008

Si dolga leta ruval dvojezične znake,
Slovene zmerjal z grdimi demoni,
paradiral z brambovskimi pantaloni,
odpiral vedno nove si blodnjake.

Skoraj bi postal že kancler,
a te je Evropa zavrnila,
ti miru ni dala tvoja sila,
si znova bil politični pozer.

Si mislil, da te nič ne ustavi
novi zmagi si brzel naproti,
a tvoj avto je končal ob poti
ko si se znašel v milosti nepravi.

Nisi verjel usode kondukterju,
ki modrosti kupico ti zvrne,
da človk’ obrača, a Bog obrne,
sedaj lahko nagajaš … Luciferju.

null

  • Share/Bookmark

Obvoz (NE)urejen!

19.10.2008

null

V soboto dopoldne se odpravim proti Primorski. Kot vsak odgovoren voznik pred tem poslušam radio in ujamem sporočilo, da je zaradi prometne nesreče avtocesta proti kopru zaprta. Na srečo sporočajo da je OBVOZ UREJEN. Skočim še na splet, kjer dobim isto informacijo – OBVOZ UREJEN. OK, torej ne bo problema, si mislim in se usedem v avto.

Med vožnjo z radostjo v srcu ugotovim, da prometa na srečo ni tako veliko, da bi ob številnih zožitvah zaradi dela na cesti nastajali daljši zastoji. Na radiu mi še vedno sporočajo, da je avtocesta zaprta in da je OBVOZ UREJEN. Poln upanja in pričakovanja torej prispem do zapore avtoceste in sledim znaku, ki me napoti na lokalno cesto.

Nič hudega sluteč se peljem dalje, seveda v pričakovanju, da bo OBVOZ UREJEN s kakšno tablo, ki mi bo povedala, kam naj zavijem, da, ali pridem nazaj na avtocesto, ali pa se pač po stari cesti zapeljem do obale. Tisti konec mi na žalost zares ni bil poznan, časi mojega otroštva, ko smo se po regionalni cesti plazili od Razdrtega, do Črnega Kala in navzdol proti morju pa so tudi že tako daleč, da so spomini na tamkajšnje ceste preveč zbledele.

Tako torej peljem naprej, nekako sledim koloni ostalih voznikov in čakam na kakšen znak za obvoz, kot se za UREJEN OBVOZ spodobi. In čakam … in čakam … in dočakam italijansko zastavo, ki me opozori, da sem prečkal mejo. Kaj za hudiča? So DARS-ovci naredili obvoz čez Italijo? Dio mio!?!

Moj večni optimizem in zaupanje v državne institucije se tudi ob tako očitnih znakih zbrke ne konča in tako nadaljujem svojo pot … in že pristanem v Trstu. Obupam nad UREJENIM OBVOZOM in začnem sam iskati pot proti Kopru, kar pa je pri vseh tržaških nadvozih, obvozih, privozih, zavozih … vse prej kot lahko delo. Po kakšnega pol ure izgubljanja, ki je dodobra omajalo mojo vero, da imam razmeroma dober občutek za zemljevide in smer, naposled vendarle prispem do meje in naredim naslednje sklepe:

1. nikoli več (slepo) ne zaupaj sporočilu OBVOZ UREJEN
2. nikoli ne sledi koloni vozil, če ne veš, kam greš, ker so se verjetno tudi oni izgubili
3. ko se ti zdi, da je z obvozom nekaj narobe, zaupaj svojim instinktom
4. nauči se italijanščine
5. kupi navigacijsko napravo / boljši zemljevid Italije

Da pa ne bom preveč pesimističen, lahko izpostavim tri pozitivne stvari tega nenačrtovanega izleta v neznano:

1. ogled jesensko-živopisne kraške pokrajine
2. ogled Trsta (Trst je naš!!!)
3. ogled avtokampa pri Ankaranu in posledična gimnazijska nostalgija

P.S.: Cestne avanture zaključujem z ugotovitvijo, da sem se v nedeljo zvečer proti domu cijazil dobre tri ure, vse seveda zahvaljujoč umno postavljenim avtocestnim zožitvam, ki so na treh mestih povzročile več-kilometrske kolone – le te so na radiu ljubkovalno imenovali zastoji.

Naslednjič jo ob vsakem sporočilu o obvozih ali zastojih mahnem po magistralki. Bo bolj zdravo za živce!

  • Share/Bookmark

Srhljiv posnetek Nezemljana iz Štajerske

17.10.2008

(OPOZORILO: GRE ZA PRETRESLJIVO GRAFIČNO GRADIVO, KI DOKAZUJE, DA NEZEMLJANI ZARES OBSTAJAJO IN DA SO V PRETEKLIH DNEH ZARES OBISKALI SLOVENIJO – LJUDEM S SRČNIMI IN PSIHIČNIMI TEŽAVAMI NADALJNE BRANJE IN OGLED SLIKE ODSVETUJEMO … raje si na glavo potisnite papirnato vrečko, kar je že preizkušena obramba ob morebitni invaziji Nezemljanov)

Pisanje prijatelja in kolega blogarja Iztoka o vesoljcih in njih vpliv na seksualne navade Slovencev me je spodbudilo, da sem se z nekaj zanesenjaškimi prijatelji ufologi podal v Ajdovščino, med tem, ko se je druga skupina odpravila v smeri proti Mariboru – na teh dveh lokacijah so namreč v zadnjih dneh ljudje poročali o pojavu neznanih letečih predmetov.

Zaskrbljeni nad že tako ali tako nizko rodnostjo v Sloveniji seveda nismo smeli dopustiti, da neki zvedavi E.T.-ji strašijo klena slovenska dekleta, da potem zvečer nočejo izvajati posteljnih radosti, kot je izkusil tudi prijatelj Iztok, zato smo bili odločeni, da skrivnostni pridemo do dna. Vesoljsko nesnago za pomanjkanje posteljnih užitkov sicer krivi kar nekaj članov našega društva NVŠVAVDSTZ (Nismo vas še videli, a vemo, da ste tam zunaj), čeprav nekateri dvomljivci trdijo, da razlog tiči v prevelikem posvečanju znanstveno fantastičnim televizijskim serijam, filmom, blogom in drugim internetnim dobrot in posledičnem pomanjkanju časa za nežni spol … a to je že druga zgodba.

Oboroženi z brisačami (da z njimi ujamemo Marsovčke, oziroma si jih v primeru nevarnosti zavežemo okrog glave in čez oči ter se tako zaščitimo pred njimi – če mi ne moremo videti njih, potem tudi oni ne morejo videti nas) smo tako potovali proti Ajdovščini. Pot je bila dolga, saj smo se morali v naseljih ustavljati na vsakih deset metrov, da bi preverili nenehna videvanja skrivnostnih luči na nebu … na žalost se je vedno izkazalo, da gre zgolj za obcestne svetilke. Naposled smo prišli v Ajdovščino in poiskali nekaj prič prejšnjih videvanj, ter po izračunu najverjetnejših vektorjev poletov zavzeli strateško mesto na bližnjem griču. Na žalost Nezemljanov tega večera ni bilo na spregled, saj so verjetno videli, da jih opazujemo, toda ob vrnitvi v Ljubljano smo ugotovili, da smo pravzaprav imeli neverjetno srečo.

Skupina, ki se je odpravila na Štajersko se namreč ni vrnila, zato smo navdušeni domnevali, da so imeli več sreče pri lovu na vesoljčke. Ko jih ni bilo na spregled tudi drugi dan, so nas pričeli obdajati dvomi, da nemara nameravajo vse zasluge za prvi stik pripisati zgolj sebi, nas – kolege ufologe pa bi kar pozabili. Ko je prišel tretji dan, smo se odločili preveriti, kaj se je zgodilo.

Na poti proti Štajerski smo s pomočjo pričevalcev ugotovili, da niso dosegli Maribora, temveč so prišli zgolj do Celja, nato pa se je za njimi izgubila vsaka sled. Na srečo smo za primere vesoljskih ugrabitev opremljeni s posebnimi sledilnimi senzorji, oddajnik druge skupine pa nas je pripeljal do temne uličice v Celju, kjer smo naleteli na srhljiv prizor. Stene so bile okrvavljene, na tleh pa so ležali kosci kože in kosti. Med ostanki smo uspeli izbrskati prenosni telefon enega od padlih tovarišev, ki je očitno tik pred žalostnim koncem posnel napadalca:

Grafična analiza (glej manjšo sliko) je nakazala, da zlobni stvori očitno že dolgo živijo med nami in kujejo zaroto, kako zavladati svetu, mi pa smo jih zmotili pri delu, kar so nekateri naši soborci plačali z življenjem (so pa vsaj dokazali, da gre za zelo premetena bitja, saj so si tragične žrtve zagotovo pred napadom okrog glave ovile brisače, pa to očitno ni zmedlo napadalcev).

Torej, dragi državljani, pozor, ti neizpodbitni dokazi pričajo, da Nezemljani zares obstajajo in da je prišel naš Dan neodvisnosti. Ker brisače kot sredstvo obrambe ne pridejo v poštev, je edina možnost za preživetje napad. Svetujemo, da še vedno s seboj nosite brisače, ki pa morajo biti lepo zvite, zato da boste lahko takoj, ko opazite zgornjega Nezemljana, skočili gnusobnemu bitju za hrbet in mu brisačo zavijali okrog vratu, dokler ne bo več mogel kratiti vaših veselih posteljnih uric.

Pa veliko sreče in predvsem BREZ PANIKE!!!

  • Share/Bookmark