spookyMulder išče resnico

Kako bi Grinch ukradel otroško veselje

27.11.2008

Grinch Iztok

Nekje daleč, tam v deželi z velikimi platni in praženo koruzo,
živi čudaški nek kujon – Grinch Iztok po imenu,
ki v filmih išče svojo muzo.

A čeprav naš Grinch animirane komedije rad gleda,
se nič ne smeje, temveč se jezi in vsaja na gledalskega soseda.

Grinchu namreč v misli se prikradejo bojazni grozne,
kako sinhronizacija je uničila te risanke famozne.

V mladosti svoji Grinch v kinu namreč videl ni sinhronizacij,
bil deležen je le izvirnih tujih besedil in domačih starševskih naracij.

Sedaj pa gleda Grinch otročjo to svojad kar izpod čela,
kako se sinhronizacijam smeji huronsko in je vsa vesela.

Jih gleda Grinch vse bolj čemerno, saj se tudi on bi rad tako močno zabaval,
a kaj ko to ni tisti pravi njegov otroški bil občutek in spomin, po katerem bi zarajal.

Pa Grinch premišljuje, tuhta in modruje, naposled v turobi svoji se ujezi in po mizi divje udari,
glasno zakriči, da bi se mularija morala jezikov učiti, ne pa da ob sinhronizacijah lenari.

Pametuje še naprej, da bi se morali otroci učiti v kinu tudi brati,
ne pa da se jim pusti s sinhronizacijo možgane prati.

Je namreč greh neznanski in škoda prav grozljiva, če se otrok ob sinhronizaciji zabava,
kajti, če Grinch ob tem ne uživa, mora sinhronizacije prepoved brž postati nova filmska postava.

A postoj vendar čemerni Grinch, kaj pa tista deca, ki ne zna še brati?
Pih, se namrdne Grinch,
taki pa v kinu tako ali tako nimajo prav nič za iskati.

Ker baje mladino, ki ne zna še črkovati, ne bi pritegnili kompanija Garfield, Pu in Horton,
kvečjemu z nemirom svojim bi motili glasni starševski prevod, kaj je povedal kateri angleško govoreči nam patron.

A Grinch v silni svoji ihti in prepričanju o neumnosti sinhronizacije očitno je pozabil,
da so še druge ustanove za učenje tujega jezika in da morda tudi otrok včasih bi zgolj sprostitve malce rabil.

Zato Grinch, razvedri se no malo in pozabi na turobne misli o poneumljanju otrok,
Je včasih bolje, da mladini ne ukradeš vsega veselja in nasuješ še dodatnih jim nalog.

Če pa vas zanima, kje ta Grinch zdaj še prebiva in otroške zabave krajo načrtuje ter bridko mulo kuje,
se brž odpravite na stran njegovo in mu otroškega veselja natrosite, da ne bo ga kradel več otrokom, ko tako zelo ga potrebuje!

  • Share/Bookmark

To je on

17.11.2008

to je on

Obravnava spolnega nasilja ni preveč hvaležna filmska tema, saj s seboj prinese zelo močna čustva, s katerimi se morajo soočiti gledalci. Zato ne čudi, da je eksplicitno spolno nasilje v filmih prej redkost, kot pravilo, filmski ustvarjalec pa mora pokazati kar nekaj poguma, da ugrizne v kislo jabolko najbolj odbijajočih človeških odklonov – posiljevanja. Skupina štajerskih filmskih zanesenjakov se je odločila, bo na podlagi izvirne ideje kljub vsemu posnela film To je on, o psihotičnem posiljevalcu in njegovih žrtvah.

Nekega večera se mlada družba zbere na zabavi, toda ljubezenski prepiri, nesporazumi in ljubosumje, podkrepljeno z obilico alkohola, kmalu uniči prijetno prijateljsko vzdušje. Med tem na drugem koncu mesta mlada turistka išče taksi, a naleti na psihopatskega posiljevalca (Iztok Gartner), ki jo ugrabi in jo zverinsko posili. A noč je dolga in spolni iztirjenec se odpravi na lov za novimi žrtvami, v roke pa mu pade mladenka Sara (Suzana Gajšek), ki je razočarana predčasno zapustila družbo, ki smo jo spoznali na začetku. Psihopat jo odpelje domov in začnejo se dolge ure krutega spolnega izživljanja, ki bo za vedno uničilo mlado nedolžno življenje. Ko dekletu naposled uspe uiti, skuša najti pomoč, a ji niti prijateljica ne verjame, kakšne grozote je morala preživeti. Izmučeno in utrujeno dekle nariše sliko svojega rablja, toda to še ni konec njenega duševnega trpljenja, saj že naslednji dan znova sreča zelo znani srhljivi manijakov glas.

Srednjemetražnemu filmu To je on se pozna, da zgodbe ni obdelalo izkušeno scenaristično pero, da ga ni posnela zverzirana filmska roka, da pred kamero ne stojijo ljudje, ki bi jim bilo igranje poklic in da je bila aparatura za snemanje vse prej kot profesionalna. A vendarle vse to ni tako hudo, glede na to, da avantgardni filmski trend (Pošastno, Karantena) teži prav k izgledu amaterskega snemanja v smislu ustvarjanja večje realnosti.

Sicer drži, da preko nekaterih najbolj očitnih napak v filmu To je on preprosto ne moremo, a lahko slabšo kakovost zvoka in slabo osvetljenost nekaterih prizorov opravičimo tudi z iskanjem bolj realističnega pristopa. na prvem mestu stvari, ki zares kvari filmski užitek pa je zagotovo zvok, ki je na trenutke tako zelo slabo posnet, da preprosto ne boste mogli razumeti, kaj naj bi igralci govorili (ne-Štajercem bi tako ali tako tudi v zvočno čistih kadrih prav prišli podnapisi). Ta aspekt na žalost presega meje opravičevanja z iskanjem bolj realističnega pristopa (kamor lahko še nekako stlačimo slabo osvetljavo), saj ne gre za vprašanje, če bi se z amatersko opremo dalo posneti boljši zvočni zapis, temveč gre za očitno napako pri postavitvi mikrofonov, napačno izbiro prostorov ali pa napačnega položaja igralcev.

Nadalje zmotijo hitri in nelogični filmski rezi in preskoki med kadri, predvsem pri izmenjevanju posnetkov posiljevanja in mladinske zabave. Kljub temu preveč grobemu in neobčutenemu sosledju, gre v ozadju zaslediti zanimiv konflikt med brezskrbno mladostjo in odraščanjem, ki s sabo seveda prinaša določene težave, a ni to nič v primerjavi z grobostjo in krutostjo odraslega sveta, ki ne pozna usmiljenja in lahko nepripravljenega človeka dobesedno zlorabi.

Podoben trenutek, kjer filmu (nenamerno?) uspe zadeti v živo je prizor, kjer posiljeno dekle prosi za pomoč prijateljico, a ji ta ne verjame, kaj se je zgodilo, kar je odlična analogija s sodobnim svetom apatije, v katerem ljudje brezčutno – zavoljo lastnega miru – brez slabe vesti raje gledajo, kako drugi trpijo, namesto da bi skušali pomagati.

Po drugi strani ta prizor zelo dobro prikaže tudi zelo pereč problem družbe, ki ženskam dolgo ni verjela (oziroma jih ni želela poslušati), kako grozljiv zločin je posilstvo, vedno z izgovori, češ: “saj si samo izmišljuje”, ali pa “sama je tako hotela, kaj pa je izzivala”.

Zanimivo je tudi opazovati gledalce med prizori zelo eksplicitnega in zares grobega posiljevanja – nekateri bodo zgroženi, drugi bodo od sramu morda raje gledali stran, spet tretji pa se bodo ob tem celo smejali, saj zaradi absurdnosti situacije morda ne bodo želeli verjeti, da je kaj takega zares mogoče.

A da ne bo pomote, čeprav je tokratni profil posiljevalca zares pretiran do skrajnosti in očitno tudi psihološko zelo moten, smo lahko prepričani, da resnično posilstvo ni prav nič manj nasilno in travmatično za žrtev.

Na tej točki velja pohvaliti na trenutke zelo presenetljivo dobro igralsko ekipo, na čelu z mlado Suzano Gajšek, ki skorajda popolno zaigra prizor tik po posilstvu, ko se na njenem obrazu izrišejo čustva popolne groze, sramu, obžalovanja, očitanja in predvsem iskrene duševne stiske ter čustvenega zloma (slednje ji uspe še dodatno potencirati v poslednjem prizoru ponovnega soočanja s svojim mučiteljem).

Zelo srhljivo doživeta je tudi igra filmskega antagonista v podobi Iztoka Gartnerja, ki mu gre vsekakor čestitati, da si je upal uprizoriti tako skrajen in odbijajoč lik, hkrati pa lahko malce ironično ugotovimo, da se mu karakter izprijenega psihopatskega posiljevalca zares poda, saj se zdi, kot da ga odigra prav z neko naslado in zadovoljstvom – če je vse to zares zgolj igra, bi si vsekakor zaslužil (morda ob malce bolj pestrem monologu njegovega lika) čestitke.

Še največjo slogovno napako film naredi prav na koncu, ko zadnji kader že mine in slišimo samo še grozljivi sadistični monolog, ki pa ga na žalost ne izgovori glavni antagonist, kar bi bilo edino logično in smiselno, če bi želeli postaviti neko piko na i in dokončno definirati kontrapunkt zgodbe – na žalost še ena neizkoriščena priložnost.

Morda bi lahko zelo mešane občutke o filmu To je on še najbolje opisal z besedami, da se ta film gleda kot Čarovnica iz Blaira, občuti kot Nepovratno in razume kot kakšen burleskni dokumentarec Michaela Moora, seveda vse v okviru zmožnosti in dosega amaterske ekipe. Torej, film s potencialom, ki naravnost kliče po profesionalnem remaku (a prosim ne slovenskem, ki bi zgodbo dodatno obtežil, temveč bolj hollywoodskem, da bi dobili klasičen B-film grozljivko/triler), po možnosti z istimi glavnimi igralci.

Ocena: ko psihopatski film ujame psihopatskega posiljevalca (5 6/10)

*To je on, srednjemetražni triler, Slovenija / 2008 (režija: Danijel Spasojević, scenarij: Tina Leskovšek, igrajo: Iztok Gartner, Suzana Gajšek, Alan Rutar, Tina Trunkl, Tina Salobir, Mateja Križan, Patricija Kos, Kevin Kos idr., trajanje: 36 minut)

*Dodatek: Po drugem ogledu je postalo jasno, da je bila katastrofalno slaba kakovost zvoka predvsem posledica slabega ozvočenja v kinodvorani in ne zaradi samega načina snemanja, zato je prišlo do spremembe recenzije.

Spisal: Filip Breskvar

P.S.: Film bo doživel ljubljansko premiero v ponedeljek, 17.11.2008, ob 20.00 uri v prostorih Slovenske kinoteke – vstop je prost!

  • Share/Bookmark