spookyMulder išče resnico

Od kod prihaja in kako nastane Božiček?

24.12.2008

Božič ne bi bil božič, brez v rdeče oblečenega dobrohotnega možica z belo brado, ki deli veselje in dobrim otrokom ponoči pod jelko pusti darila. Toda, ste se že kdaj vprašali, od kje Božički (seveda jih je več, da lahko v eni noči obidejo ves svet) zares prihajajo. Pravi in originalni Božički prihajajo od zelo daleč, to pa je zgodba o njihovem poreklu in nastanku:

YouTube slika preogleda

 

Kaj pa se zgodi, če z Božičkom ne ravnamo tako, kot je potrebno? Vsaka žival in vsak človek se lahko spremeni v zver, če z njim slabo ravnamo in tudi z Božičkom ni nič drugače. Našel se je šokanten posnetek, ki prikazuje Božička v povsem drugačni luči, kot ga sicer poznamo. Božiček v teh posnetkih je posledica slabega človeškega ravnanja in čutenja, skratka odraz sodobne družbe, ki je ostala že skoraj brez čuta za sočloveka.

Toda POZOR, ogled sledečega videa se MOČNO ODSVETUJE na božični večer, v NOBENEM, ampak ZARES NOBENEM primeru, pa sledečega videa ne kažite otrokom!!! Znano je, da so 10-letniki, ki so videli sledeči video, znova začeli močiti posteljo in sesati palec.

BILI STE OPOZORJENI!!!

YouTube slika preogleda

 

P.S.: Ideja za objavo je nastala s pomočjo tednika Vikend.

P.P.S.: Srečen božič in lepe praznike vsem ljudem, ki jih ni sram z drugimi deliti sreče, veselja in ljubezni!

  • Share/Bookmark

Če Hrvaški rečemo NE, si tudi sami ne zaslužimo EU

17.12.2008

SLO vs. HR v peskovniku EU

V teh časih je težko napisati kakšno besedo v prid Hrvaški ali kritiko Slovenskih groženj z omejevanjem naše južne sosede pri vstopanju v EU. Slovenski politični in javni prostor se je namreč srhljivo poenotil o principu bolj trdega nastopanja proti Hrvaški, seveda vse v interesu države in naroda.

Ko leva in desna politična opcija delujeta tako zelo enotno, je to znak, da je nekaj izjemno prav, ali pa hudo narobe. Tudi medijsko podajanje mnenj na to temo, sploh preko kolumn komentatorjev, ki se sicer predstavljajo za liberalne, strpne in premišljene, je postalo grozljivo homogeno, večinoma v podpori nove slovenske drže proti Hrvaški, občasno pa že kar nekoliko hujskaško s parolami “Ustavite Hrvaško”, kot da gre za nič manj kot vojno.

Toda, je zares v našem interesu, da na tak način zaostrujemo odnose s sosednjo državo? Po svoje razumem, da je do tega prišlo in smo se (skupaj s Hrvati) znašli stisnjene v kot, tako da je na videz edini izhod paničen in iracionalen boj na življenje in smrt. Problem smo preprosto predolgo pustili stati v prepričanju, da se ga bo že razrešilo ob “bolj primernem” času, ali pa se je vprašanje meje celo zlorabljalo in stopnjevalo ob vsakih volitvah, na eni in na drugi strani.

To je tako, kot luža vode, ki se jo predolgo pusti, da se usmradi na dvorišču. Če hkrati občasno vanjo še uriniramo ali se podelamo, nastane toksična mlakuža, ki onemogoča normalno življenje vsem v bližini, hkrati pa je nihče noče pospraviti, ker vsi zgolj krivijo drug drugega, kdo je za to kriv. Kdor pa bi se kljub vsemu želel lotiti sanacije te kloake, bi v svoji okolici naletel na neodobravanje, češ, zakaj pa ne počisti sosed, ki je tako ali tako kriv za vse to?

Tak odnos nas je torej pripeljal do točke, kjer sta preko političnih populizmov in hujskanja celotna naroda postala prepričana v (navidezno) realnost in neizbežno usodnost tega problema. Hrvati so svoje dodali s tistim večnim in neomajnim prepričanjem v svoj prav, Slovenci pa smo postali žrtve svojih navad, ko se nam je po dolgih letih igranja žrtve in prikazovanja, da smo vedno pripravljeni na spravo, ponudila priložnost in moč, da se iz vloge konjušnega hlapca postavimo v vlogo gospodarja.

In na žalost smo tej priložnosti nasedli na celi črti, kot da gre za tisto zveličavno pot, ki bo presekala gordijski vozel, čeprav bo dejansko še bolj zastrupila odnose med državama. Npr. da se postavimo nazaj v čas, ko se je Slovenija vključevala EU in bi npr. Italija zahtevala, da se optantom vrnejo nepremičnine in premoženje, ki so ga pustili za sabo ob koncu 2. svetovne vojne? Ne glede na to, kako bi se odločili (ostali izven EU ali sprejeli zahtevo), bi zagotovo nastala smrtna zamera in bi še danes škripali z zobmi ob omembi Italije in momljali, kakšna krivica se nam je zgodila.

Seveda aktualni mejni problem s Hrvaško ni iste narave, pa vendar bo odnos Hrvaške točno tak, kot bi ga doživljali mi v nasprotnem primeru. Da se stvar spreminja v nacionalno zamero lahko potrdim iz mojih osebnih odnosov s Hrvati, ne nekimi politično obremenjenimi norci, temveč v bistvu povsem preprostimi ljudmi, katerih dojemanje Slovencev se je bistveno spremenilo. Ni še dolgo nazaj, ko sem poslušal tudi njih govoriti, kako je to predvsem politična godlja, med tem ko v zadnjem času vse pogosteje opažam, da se je začenjalo omenjati kolektivno krivdo Slovencev, češ, zakaj da jim nagajamo pri vključevanju v EU? Nič boljše pa ni niti na severni strani Kolpe, ko se omenja Hrvate.

V bistvu bo Slovenska politika z morebitnim NE hrvaškemu približevanju EU dala potuho Hrvaškim politikom, ki bodo lahko vse probleme hrvaškega gospodarstva, financ, policije, sodstva, kriminala, korupcije itd., zaradi česar imajo težav s priključevanjem k EU, pometli pod izgovor, da smo za odlog evropskih sanj krivi Slovenci.

Kako točno naj bi Slovenski NE izboljšal naše upe na rešitev vprašanja? S tem si lahko kvečjemu zagotovimo, da Hrvati problema ne bodo želeli reševati dvostransko, kjer bi lahko upali na precej bolj “pošten” iztržek, kot pa pred mednarodnimi institucijami, kjer bodo veljale zgolj črke zakona in se nam tako povsem lahko zgodi, da ostanemo brez odprtega izhoda na morje.

Kakšna je torej rešitev? Naj spet popustimo, ali naj zavzamemo novo držo zob za zob, da Hrvatom pokažemo, iz kakšnega testa smo (v stilu nedeljskega vaškega pretepa po maši, ko si srboriti mladci skočijo v lase za ples z mično mladenko)?

Odgovor ni enostaven in ga po pravici povedano ne poznam, zagotovo pa je, da nam bo NE hrvaškemu približevanju EU prinesel vsaj toliko (dolgoročnih) slabih strani, kot (kratkoročnih) koristi. Na žalost smo ravno prav kratkovidni, da vidimo zgolj pozitivno plat.

Morebitni slovenski NE hrvaškemu približevanju EU je namreč nič drugega kot ploskanje kazanju zob steklega psa, zgolj zato, ker je pes naš in ker renči na soseda – še vedno je stekel in ga bo potrebno čim prej uspavati, drugače bo slej ko prej ugriznil tudi lastnika – torej nas.

Med tem pa se Evropa smeji in čudi kmetom in seljačinam iz Balkana, ki ne znajo pogledati in videti širše slike in razumeti skupnih interesov za prihodnost. No, če bi bili zares pošteni in pravični, bi morali skupaj s hrvaškim NE približevanju EU, tudi sami podpisati odstopno izjavo in Unijo zapustiti, saj smo za problem krivi prav toliko kot Hrvati in je problem prav toliko naš, kot je njihov.

Zakaj naj bodo torej zgolj oni kaznovani in prikrajšani, če smo oboji v prekršku, le da smo si mi nadeli uniformo žandarja, Hrvati pa ravbarja. Hmmm … kmalu bosta naši samostojni državi praznovali polnoletnost, pa vendarle očitno še nismo uspeli prerasti peskovnika EU.

  • Share/Bookmark

Deset resnic o Gartyju Fartyju

17.12.2008

Garty Farty

Gartyja Fartyja sem spoznal, ko je začel pisati na straneh Iztoka Gartnerja, nato pa je Reka Ankh začela objavljati njegovo biografijo v obliki grafičnih novel. Ker je izgledal pošten in realen dečko, sem začel spremljati njegovo delo in bil še toliko bolj vesel, ko je začel pisati tudi svoj blog in se včlanil tudi v veleumno družbo izbrancev Facebooka.

No, v nedavni temi na njegovem blogu, kjer se je odločil pogumno in brez dlake na jeziku izpovedati sedem resnic o sebi, pa me je izzval, da tudi sam napišem nekaj resnic o njem. Verjetno ga zanima, če je kakšna njegova skrivnost ostala skrita, toda ko se “Spockmuolder”-ja udari z rokavico po obrazu, bo tudi spregovoril … ne zgolj z sedmimi, temveč kar z desetimi resnicami.

Izvolijo torej deset resnic o Gartyju Fartyju, ki jih je poznal zgolj SpookyMulder, a jih bo sedaj blagohotno delil z vsemi Gartyjevimi prijatelji in oboževalci:

1. RESNICA:
Garty Farty je polulski plemič. V času celjskih grofov je imel namreč Ulrik II. konjarja, ki mu je v boju s turki rešill življenje, zato mu je podelil plemiški naziv. No, ta konjar je kasneje padel v nemilost Ulrikovega brata Hansa in je zapustil graščino, a je lahko obdržal plemiški naziv. Kasneje je imel razmerje z deklo, Pepco Kruljavo po imenu, ki mu je rodila sina Frančiška Fraterja, prvega kajžarja na kraju, ki je pozneje zaslovel pod imenom Polule. Frančišek pa je seveda Gartyjev sorodnik v štiriintridesetem kolenu (na kar je močno ponosen), zato Gartyju pripadajo vsi plemiški nazivi in časti, kot se za človeka modre krvi spodobi.

2. RESNICA:
Garty Farty je umetniško ime – tako kot je 50 Centu v resnici ime Curtis Jackson, se je Garty rodil kot Gargamel Fartelj.

3. RESNICA:
Gartyjeva punca je najbolj vroča ženska na svetu. Če bi obstajal izbor Miss Sahare, bi Gartyjeva punca dobila naziv doživljenjske častne zmagovalke. Je pa res, da je večinoma časa sumljivo tiho (samo včasih, po preveč intenzivnih posteljnih avanturah, se oglasi z dolgim PŠŠŠŠŠŠŠŠŠ…) … Garty trdi, da molči zato, ker zelo veliko razmišlja. Gartyja to ne moti.

4. RESNICA:
Gartyjeva luknja v glavi je nastala med ponesrečeno igro biljarda, ko je Garty dal glavo na mizo, da bi preveril, koliko vogalov imajo krogle, njegova punca pa tega ni opazila in mu poslala salvo krogel naravnost v glavo. A baje je prav ta dogodek prebudil Gartyjevo umetniško čakro in je takoj naslednji dan začel pisati blog.

5. RESNICA:
Garty je začel rapati že v tretjem letu starosti. Takratni posnetki njegovih ostrih besednih obračunavanj z gnilim svetom je po čudnem naključju prišlo v roke Ice-T-ju (med služenjem vojaškega roka je moral dešifrirati sporočila, ki bi lahko pomenila nevarnost za svetovni red in tako je dobil v roke tudi posnetke največjega anarhista (torej Gartyja) iz takrat še sumljive Jugoslavije), ki je nato iz tega naredil svojo pevsko kariero.

6. RESNICA:
Tito je na smrtni postelji za svojega naslednjika izbral Gartyja Fartyja, saj je (zlobni jeziki pravijo, da v diliriju prihajajoče smrti) v njem prepoznal reinkarnacijo svojih idej in duha. Na žalost je Garty v tistem času preživljal svojo drugo levitev, kar so izkoristili povzpetniki, ki so prevzeli oblast in zafurali državo, namesto da bi z Gartyjem na čelu postali 51. država ZDA – Genstahsia.

7. RESNICA:
Garty je imel komaj 7 let, ko je pogumno odšel v partizane. Pisala so se pozna sedemdeseta leta, a na žalost o njegovih herojstvih in boju za domovino ni veliko znanega, temveč se neuradno govori zgolj to, da so nekaj let kasneje naredili popis gozdnih prebivalcev in niso več našli nobenega domobranca.

8. RESNICA:
Garty kljub svojemu, kot britva ostremu repanju ni nasilen človek. Ko ga usatvijo policaji (kar se dogaja približno trikrat na teden, vedno zaradi prehitre vožnje na istem mestu) ne privleče na dan svoje pištole (morda tudi zato ne, ker v bistvu ni prava, temveč na vodo), temveč svoje razmišljanje o sistemu izpove preko svojih pesmi. Večinoma stvar deluje, saj tako silno nasmeje policiste (Garty ugotavljajo, da namesto, da bi dojeli globočino njegovih sporočil, raje uporabljajo smeh, kot obliko pasivne agresije), da mu ne morejo napisati kazni, je pa dobil kasneje že nekaj položnic za pralnico, ker se policisti ob njegovih pesmih tudi ponečedijo v hlače.

9. RESNICA:
Garty je tudi v časih najhujše diktature zloglasnega Janeza Janše obdržal svoj ponos in integriteto ter brez pomislekov o nevarnosti s svojim repom osveščal ljudi o življenjskih resnicah. Še več, ko je slučajno nekoč Garty srečal JJ na Prešernovem trgu, ga je prijel za roko in mu povedal, kar mu je šlo: “DDDD…Dober dan, gospod predsednik!” Od tega šoka si JJ ni opomogel vse do volitev, ki jih je prav zaradi tega tudi izgubil, zato Garty tudi upravičeno pričakuje, da se bo letališče Jožeta Pučnika kmalu preimenovalo po imenu največjega in zares edinstvenega osamosvojitelja našega naroda – Gartyja Fartyja.

10. RESNICA:
Garty je brezmadežno spočet. Ne z božjo pomočjo, temveč s pomočjo Vesoljcev! (SpookyMulder certified information)

  • Share/Bookmark

Poklici prihodnosti – novi izzivi

2.12.2008

Vam služba ne predstavlja pravega izziva? Bi radi poskusili nekaj povsem novega … nekaj, na robu mogočega in miselno skoraj nepredstavljivega?!? V času svetovne recesije je težko najti nova delovna mesta, zato je potrebno biti pripravljen iti do skrajnosti. Ali pa nemara zgolj iščete prav posebno idejo za naslednje počitnice, na kateri boste dokazali, iz kakšnega testa ste, da boste tudi svojim vnukom lahko pripovedovali nepozabne anekdote. Spodaj si lahko pogledate dvoje poklicov za najbolj drzne in še bolj divjo počitniško aktivnost:

Če ste mislili, da so kavboji stvar preteklosti, ste se močno zmotili. Poleg Gore Brokeback namreč še obstaja peščica mož, ki si drzne nevarnosti pogledati v oči in preko planjav pognati prav posebno čredo nekoliko neobičajnih živinčet:

YouTube slika preogleda

Če ste že kdaj leteli z letalom, ste se verjetno spraševali, kako se naredi to čudo tehnike, ki je ljudem omogočil letenje. Toda obstaja še večji izziv, kot je običajna gradnja letal:

YouTube slika preogleda

Če ste eden tistih, ki ima rad adrenalinske počitnice, potem se morate poleti podati v špansko mestece, kjer prirejajo prav poseben tek pred … prav posebej nevarnimi beštijami:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark