spookyMulder išče resnico

Če Hrvaški rečemo NE, si tudi sami ne zaslužimo EU

17.12.2008

SLO vs. HR v peskovniku EU

V teh časih je težko napisati kakšno besedo v prid Hrvaški ali kritiko Slovenskih groženj z omejevanjem naše južne sosede pri vstopanju v EU. Slovenski politični in javni prostor se je namreč srhljivo poenotil o principu bolj trdega nastopanja proti Hrvaški, seveda vse v interesu države in naroda.

Ko leva in desna politična opcija delujeta tako zelo enotno, je to znak, da je nekaj izjemno prav, ali pa hudo narobe. Tudi medijsko podajanje mnenj na to temo, sploh preko kolumn komentatorjev, ki se sicer predstavljajo za liberalne, strpne in premišljene, je postalo grozljivo homogeno, večinoma v podpori nove slovenske drže proti Hrvaški, občasno pa že kar nekoliko hujskaško s parolami “Ustavite Hrvaško”, kot da gre za nič manj kot vojno.

Toda, je zares v našem interesu, da na tak način zaostrujemo odnose s sosednjo državo? Po svoje razumem, da je do tega prišlo in smo se (skupaj s Hrvati) znašli stisnjene v kot, tako da je na videz edini izhod paničen in iracionalen boj na življenje in smrt. Problem smo preprosto predolgo pustili stati v prepričanju, da se ga bo že razrešilo ob “bolj primernem” času, ali pa se je vprašanje meje celo zlorabljalo in stopnjevalo ob vsakih volitvah, na eni in na drugi strani.

To je tako, kot luža vode, ki se jo predolgo pusti, da se usmradi na dvorišču. Če hkrati občasno vanjo še uriniramo ali se podelamo, nastane toksična mlakuža, ki onemogoča normalno življenje vsem v bližini, hkrati pa je nihče noče pospraviti, ker vsi zgolj krivijo drug drugega, kdo je za to kriv. Kdor pa bi se kljub vsemu želel lotiti sanacije te kloake, bi v svoji okolici naletel na neodobravanje, češ, zakaj pa ne počisti sosed, ki je tako ali tako kriv za vse to?

Tak odnos nas je torej pripeljal do točke, kjer sta preko političnih populizmov in hujskanja celotna naroda postala prepričana v (navidezno) realnost in neizbežno usodnost tega problema. Hrvati so svoje dodali s tistim večnim in neomajnim prepričanjem v svoj prav, Slovenci pa smo postali žrtve svojih navad, ko se nam je po dolgih letih igranja žrtve in prikazovanja, da smo vedno pripravljeni na spravo, ponudila priložnost in moč, da se iz vloge konjušnega hlapca postavimo v vlogo gospodarja.

In na žalost smo tej priložnosti nasedli na celi črti, kot da gre za tisto zveličavno pot, ki bo presekala gordijski vozel, čeprav bo dejansko še bolj zastrupila odnose med državama. Npr. da se postavimo nazaj v čas, ko se je Slovenija vključevala EU in bi npr. Italija zahtevala, da se optantom vrnejo nepremičnine in premoženje, ki so ga pustili za sabo ob koncu 2. svetovne vojne? Ne glede na to, kako bi se odločili (ostali izven EU ali sprejeli zahtevo), bi zagotovo nastala smrtna zamera in bi še danes škripali z zobmi ob omembi Italije in momljali, kakšna krivica se nam je zgodila.

Seveda aktualni mejni problem s Hrvaško ni iste narave, pa vendar bo odnos Hrvaške točno tak, kot bi ga doživljali mi v nasprotnem primeru. Da se stvar spreminja v nacionalno zamero lahko potrdim iz mojih osebnih odnosov s Hrvati, ne nekimi politično obremenjenimi norci, temveč v bistvu povsem preprostimi ljudmi, katerih dojemanje Slovencev se je bistveno spremenilo. Ni še dolgo nazaj, ko sem poslušal tudi njih govoriti, kako je to predvsem politična godlja, med tem ko v zadnjem času vse pogosteje opažam, da se je začenjalo omenjati kolektivno krivdo Slovencev, češ, zakaj da jim nagajamo pri vključevanju v EU? Nič boljše pa ni niti na severni strani Kolpe, ko se omenja Hrvate.

V bistvu bo Slovenska politika z morebitnim NE hrvaškemu približevanju EU dala potuho Hrvaškim politikom, ki bodo lahko vse probleme hrvaškega gospodarstva, financ, policije, sodstva, kriminala, korupcije itd., zaradi česar imajo težav s priključevanjem k EU, pometli pod izgovor, da smo za odlog evropskih sanj krivi Slovenci.

Kako točno naj bi Slovenski NE izboljšal naše upe na rešitev vprašanja? S tem si lahko kvečjemu zagotovimo, da Hrvati problema ne bodo želeli reševati dvostransko, kjer bi lahko upali na precej bolj “pošten” iztržek, kot pa pred mednarodnimi institucijami, kjer bodo veljale zgolj črke zakona in se nam tako povsem lahko zgodi, da ostanemo brez odprtega izhoda na morje.

Kakšna je torej rešitev? Naj spet popustimo, ali naj zavzamemo novo držo zob za zob, da Hrvatom pokažemo, iz kakšnega testa smo (v stilu nedeljskega vaškega pretepa po maši, ko si srboriti mladci skočijo v lase za ples z mično mladenko)?

Odgovor ni enostaven in ga po pravici povedano ne poznam, zagotovo pa je, da nam bo NE hrvaškemu približevanju EU prinesel vsaj toliko (dolgoročnih) slabih strani, kot (kratkoročnih) koristi. Na žalost smo ravno prav kratkovidni, da vidimo zgolj pozitivno plat.

Morebitni slovenski NE hrvaškemu približevanju EU je namreč nič drugega kot ploskanje kazanju zob steklega psa, zgolj zato, ker je pes naš in ker renči na soseda – še vedno je stekel in ga bo potrebno čim prej uspavati, drugače bo slej ko prej ugriznil tudi lastnika – torej nas.

Med tem pa se Evropa smeji in čudi kmetom in seljačinam iz Balkana, ki ne znajo pogledati in videti širše slike in razumeti skupnih interesov za prihodnost. No, če bi bili zares pošteni in pravični, bi morali skupaj s hrvaškim NE približevanju EU, tudi sami podpisati odstopno izjavo in Unijo zapustiti, saj smo za problem krivi prav toliko kot Hrvati in je problem prav toliko naš, kot je njihov.

Zakaj naj bodo torej zgolj oni kaznovani in prikrajšani, če smo oboji v prekršku, le da smo si mi nadeli uniformo žandarja, Hrvati pa ravbarja. Hmmm … kmalu bosta naši samostojni državi praznovali polnoletnost, pa vendarle očitno še nismo uspeli prerasti peskovnika EU.

  • Share/Bookmark
 

3 komentarjev »

  1. pikapoka pravi

    spooky popolnoma se strinjam s tvojim zapisom ;)

    18.12.2008 ob 09:50 | #

  2. oomoo oomoo pravi

    Ne strinjam se z zapisom, vsaj v celoti ne.
    Hrvati taki kot so imajo vedno figo v žepu in očitno od njih ne moremo pričakovati da se bodo držali obljubljenega ali celo napisanega ter podpisanega.
    Skratka, spustiti se bo treba na njihov nivo če bomo hoteli kaj doseči. Žal.

    18.12.2008 ob 10:12 | #

  3. spookymulder spookymulder pravi

    @pikapoka:

    Me zelo veseli, da nisem edini, ki tako razmišlja. :cool:

    @oomoo:

    Če pogledamo nesposobnost naše diplomacije in neodgovornost naših politkov, da tega spora še nismo uspeli rešiti, bi rekel, da smo na hrvaškem “nivoju” (nesposobnosti in neodgovornosti) že zelo dolgo časa. Tako kot na hrvaškem ni bilo volje, da se problem reši, je tudi pri naših politikih ni bilo, ker noben ni hotel iti po kostanj v žerjavico in posledično morda izgubiti kakšen glas na naslednjih volitvah.

    18.12.2008 ob 11:17 | #

Komentiraj

:mrgreen: :neutral: :twisted: :shock: :smile: :???: :cool: :evil: :grin: :oops: :razz: :roll: :wink: :cry: :eek: :lol: :mad: :sad:

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

RSS vir za komentarje. | TrackBack URL