spookyMulder išče resnico

Pahor, pričakujem Vaše povabilo!

19.02.2009

Napihovanje

Nisem si mislil, da se je tako lahko preriniti h koritu. Vedno sem bil prepričan, da bo potrebno ustanoviti vsaj kakšno politično stranko, gibanje ali zavod, potem pa postaviti kakšno proti-cigansko barikado ali se iti minaretskega arhitekta, da se hitro pridobi simpatije dovolj velikega števila ljudi in prebije v parlament, potem pa lahko začnem vlagati pobude za referendum in izsiljevati poslance, vlado in državo. Pa sem sedaj končno ugotovil, da nam v tej čudoviti demokraciji ni potrebno vseh teh kolobocij, temveč si lahko očitno že jutri priskrbim zmenek s Pahorjem.

Dragi Borut … ah ne, brez skrbi, to ni pismo kakšnega jeznega strankarskega kolega, ki mora javno oprati umazano politično perilo. Zato bom raje začel z naslednjimi besedami:

Spoštovani predsednik vlade! Vse čestitke, da Vam je uspelo preprečiti Srboritega … pardon, Plemenitega Jelinčiča. Kompliment za uspešno pogajanje s Podobnikom. Prepričan sem, da boste uspeli nekako prepričati tudi SSN.

Toda pozor, naslednji sem na vrsti še jaz in že težko pričakujem avdienco pri Vas, da se pogovoriva, kaj lahko storite zame, da ne bom začel zbirati podpisov za referendum proti vstopu Hrvaške v Nato.

Imam namreč sledeči problem: prejšnje poletje sem bil na počitnicah v Dalmaciji – voda je bila super, soba prav tako b.p., tudi nad postrežbo se ne morem pritoževati, me je pa motil nek Dalmatinec, ki se je ves čas smukal okrog moje boljše polovice. Kar se mi zdi škandal brez primere.

Upam, da razumete, da bo skoraj vsako slovensko dekle nekoč postala klena slovenska mati. Torej steber slovenske družbe in v bistvu kar poosebljenje vse Slovenije. Ozurpacija moje drage torej ni zgolj napad name, temveč napad na vso Slovenijo. Prisvajanje naše suverenosti in ozemeljske celovitosti!

Zato sem prepričan, da Hrvaške ne smemo spustiti v Nato, kajti kot dobro vemo, ženske še hitreje podležejo moškim v uniformah in potem si lahko predstavljate žalostne Slovence, ki se bodo samski vračali iz počitnic na Hrvaškem, ker bodo njihove boljše polovice ostale pri (v Nato uniforme oblečenih) Hrvatih.

Zato sem se odločil, da začnem zbirati podpise za referendum, dokler me ne sprejmete na pogovor (lahko tudi na kavico, ko sedaj ne gredo več na račun države, temveč jih plačujete iz lastnega žepa) in mi obljubite, da bodo poslanci sprejeli sklep o nepriznavanju hrvaških prisvajanj slovenskih žena.

Morda lahko ob tem na pogovor povabite tudi gospodično Kresalovo, ker se mi je nabralo nekaj neplačanih kazni za nepravilno parkiranje … a o tem se lahko pogajamo tudi kasneje, ko bo Hrvaška vstopala v EU in bo znova čas za referendumske pobude.

S spoštovanjem in v pričakovanju Vašega povabila (saj veste, čas se izteka, zato ne odlašajte predolgo)!

  • Share/Bookmark

Butalski Zavod 31. februar

17.02.2009

butalske buče

Že od nekdaj so Butale slovele po svojih bučah, ki da so bile največje in so imele največ pečka. Kako tudi ne, ko pa imajo Butalci najbolj masten gnoj in polne kašče pameti, da buče gojijo v veselju in izobilju.

Pa se lepega dne pripeti, da si njivo z butalskimi bučami začnejo lastiti tudi Tepanjčani. Njiva res ni bila kaj prida, niti na njej niso rasle najlepše buče, a Butalci so vedeli, da je njiva njihova in da mora taka tudi ostati.

Navkljub temu ni nič pomagalo, saj Tepanjčani kar niso želeli kloniti in so zanalašč zastražili cesto do njive, da se niti butalski policaj ni mogel do nje prebiti, pa čeprav so pravili, da je imel opravka tudi že z gromozanskim razbojnikom Cefizljem, ki je sedem ljudi zadušil in tri ženske.

To je bil čas, ko Cesar še ni obiskal Butal in bil deležen njihovega pozdrava z vodnimi brizgalnami, zato so bili Butalci pri njem dobro zapisani in so s cesarjevimi odposlanci večkrat trgovali s sladkimi tepkami, ki da se nikjer niso tako dobro in dolgo medile, kot prav v butalskem vodnjaku.

Te trgovine so si želeli tudi Tepanjčani, zato so se Butalci odločili, da je čas, da zaščitijo svoje buče in enkrat za vselej v kozji rog uženejo tepanjske gade. In se je našel Mariček Podvrbospav, ki je ustanovil Zavod 31. februar, zakaj se ve, da naj bi prav ob tem času buče najbolj mastno zorele in so bile takrat potrebne največje zaščite in miru.

Tako se je zgodilo, da je Mariček stal pri tepanjski cestni zapori in vpil, na ves glas, tako kot svoje dni butalski policaj, ko je mislil, da ga Turek drži za hlače, pa četudi so bile zgolj robide. A kaj, ko so imeli Butalci tiste dni dovolj drugih buč in so že na daleč videli, da buče, za katere se Mariček tepe, niso kaj prida.

Tudi Butalski župan ni bil tiste vrste mož, da bi želel jeziti cesarja in je menil, da sporne buče niso edino butalsko zadovoljstvo, zato se ni preveč menil za Maričkova žuganja. Mariček pa je bil velik kujon in je vedel, da jo je treba cesarju in županu, sploh pa zlobnim Tepanjčanom, pošteno zagosti, zato je pozval Butalce k ljudskemu preštevanju, da se izkaže, komu je res kaj do butalskih buč.

Župan se zato najprej odloči, da bo Marička skušal prepričati tako, da butalskemu slikarju Čački naroči, naj buče kar najhitreje naslika v butalski grb, tik poleg strašnega zmaja, za katerega nemarni Tepanjčani trdijo, da je podoben biku. Čačka pa ni imel kaj prida smisla za slikanje buč, zato so na koncu izgledale bolj podobne zeljnatim glavam.

In je Mariček vztrajal, da se Butalci preštevajo, čas pa je mineval in so buče zgnile ter preminile, tako da od njih niso imeli nič ne Butalci, niti Tepanjčani, bil paje srečen vsaj Mariček srečen, da je zaščitil buče pred požrešnimi Tepanjčani, da se niso mogli masteniti z njimi. Zakaj buče so svete in vse od tistih dni so Butalci lahko uživali v žaru bučje slave.

  • Share/Bookmark

Bizarni Joaquin Phoenix pri Davidu Lettermanu

16.02.2009

Kaj se dogaja z Joaquinom Phoenixom? Izjemen igralec, ki je blestel v Gladiatorju in Hoja po robu, najprej razglasi, da ne bo več igral v filmih in si pusti rasti čudaško brado, potem pa sledi eden najbolj bizarnih nastopov v zgodovini šova Davida Lettermana, kjer ni povsem jasno, če je Joaquin na kakšnih težkih drogah, ali pa z genialno zaigrano miselno odsotnostjo zgolj zafrkava vse po vrsti. V vsakem primeru je bila povsem na mestu Lattermanova zaključna misel: “Joaquin, žal mi je, da danes nisi mogel biti z nami.”

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Plemeniti referendum

13.02.2009

Plemeniti v elementu

Ima poslanec plemeniti,
zopet hude zolje v riti,
nam žuga, vpije in grozi,
da Hrvat si zemljo našo že lasti.

Zato ne smemo biti bratje v Natu,
naj raje jih pustimo v blatu,
se Plemenitež skorajda razpoči,
zakriči, da referendum naj odloči.

V času gospodarske krize,
ga vest prav nič ne grize,
če milijone bi zapravljal,
da le s čustvi bi upravljal.

A jaz podpišem pod njegovo se pobudo,
četudi povzroči Hrvatom le zamudo,
če le Plemeniti zaobljubi in podpiše,
da v primeru neuspeha iz parlamenta se izbriše.

P.S.: Še angleški prevod: Mr. Nobleman, are you man enough to give your money where your mouth is?

  • Share/Bookmark

Trije najbolj nevarni blogi

3.02.2009

Bo potrebno izganjanje duhov?

Zdi se mi, da se je nad bloge spustilo nekakšno prekletstvo, zato opozarjam vse internetne uporabnike na tri najbolj nevarne slovenske bloge. V zadnjem času se z mojim računalnikom namreč dogajajo čudne reči, saj ga imam nenehno v popravilo. A najbolj nenavadno je, da se ne pokvari med opravljanjem kakšnega zelo zahtevnega opravila, temveč vedno med pregledovanjem blogov.

Vsa stvar se mi ne bi zdela tako zelo bizarna, če ne bi moje že skoraj dve desetletji dela na računalnikih (v to dobo štejem tudi izkušnje na legendarnem Spectrumu in dobrem starem Commodoru) minilo brez takšnih okvar strojne opreme. Res, bile so že težave s programi, a da bi mi hardware takole, kot po tekočem traku crkoval, se mi res ne zdi normalno.

Prvič se je zgodilo pred nekaj meseci, ko takole pregledujem blog Simone Rebolj (pa ne, da bi ona imela kaj s tem prekletstvom … vsaj upam, da ne prakticira kakšen vudu ;-) ) in se ravno spravim, da jo razveselim (in razjezim) s komentarjem, ko se mi čez ekran izrišejo kvadratki v vseh barvah mavrice. Začuden nad do sedaj še nikoli prej videnim problemom znova zaženem računalnik, a težava ostaja enaka, nek približen instinkt pa mi da vedeti, da je verjetno nekaj narobe z grafično kartico.

Na servisu potrdijo moje sume, jaz pa se zahvaljujem svoji odločitvi, da sem ob nakupu računalnika podaljšal garancijo na dve leti, tako da sem si sedaj prihranil kar konkreten strošek za novo grafično kartico.

Zaceljen računalnik torej odnesem domov, a glej ga zlomka, čez dva dni se napaka ponovi, znova ob branju bloga, tokrat Dajaninega (upam,da ni šlo za kakšno božjo kazen ;-) ). Na servisu znova ugotovijo napako grafične kartice, na moje poizvedovanje, kako je to mogoče, da odpove že po dveh dnevih, pa dobim ne preveč razveseljiv odgovor, da imam pač smolo. Hja, sreča v nesreči je bila, da je garancija še vedno veljala, a sem vseeno plačal nekaj bonusa, da sem dobil malce boljšo, močnejšo in že na pogled (večji hladilni elementi) zmogljivejšo kartico.

Tako sem lahko spet brez strahu blogav … vse do včeraj, ko med pregledovanjem bloga Iztoka Gartnerja (preveč zabave za moj računalnik? ;-) ) doživim čisto pravo eksplozijo računalnika. Kar naenkrat se namreč nekaj zabliska, poči in … hno ja, ne zasmrdi ravno po žveplu, temveč po zasmojeni elektroniki. Ekran prazen, računalnik mrtev, na zadnji strani najdem delčke nečesa steklenega, v električni omarici pa me čaka crknjena varovalka.

Ker se ustrašim, da mi ni morda razneslo trdega diska (na tej točki sem namreč verjel že tudi v najhujše grdobije), v stilu sam svoj mojster odprem računalnik in z zadovoljstvom ugotovim, da na spominskih in grafičnih delih ni videti kakšnih ožganin, zato se mi poveča upanje, da je prišlo zgolj do kratkega stika na napajalniku.

Na servisu mi lahko samo pokimajo in mi vgradijo novega, tokrat na žalost ne več zastonj, saj mi je garancija potekla. Na srečo so vse druge komponente ostale nedotaknjene, sem pa vzel pregoreni napajalnik domov in v stilu MacGyverja (morda se bo dalo še kaj popraviti in uporabiti … ) pokukal v notranjost ter odkril na več mestih počrnjeno vezje in razbito diodo (od tod stekleni delci, ki sem jih v stilu CSI raziskovalcev našel na kraju zločina).

OK, računalnik mi torej zopet dela in čeprav ne dam veliko na vraževerje, se bom ob naslednji morebitni taki napaki med brskanjem po blogih zagotovo naročil pri župniku za kakšen obred izganja duhov in eksorcizma.

  • Share/Bookmark

Slovenska (š)EMA

2.02.2009

slovenske šege in navade

 

Se je leto obrnilo,
in spet je na sporedu EMA,
je številne zamorilo,
ker je to zgolj nora šema.

Je scenarij duhomoren,
glasbeni izbor je uboren,
voditelji so dolgočasni,
glasbeniki preveč glasni.

Kdo potem sploh gleda,
če špas je vsako leto isti,
jasno, gledajo ga tisti,
za katere je največja beda.

Ker Slovencem, bolj kot čas potraten,
živci izgubljeni in pa srd enkraten,
je pomembna kritika in razprtije,
da se kreše in še gnojnico polije.

  • Share/Bookmark