spookyMulder išče resnico

OK, priznam, Jan Plestenjak ni bil med mojimi najljubšimi glasbeniki (daleč od tega), ampak sem povsem spremenil mnenje, ko sem videl/slišal njegovo najnovejšo skladbo, ki jo je predstavil v Hribar-u in v kateri opeva (Janševo?) Urško.

Pesem je tako dobra, da sploh ni potrebno dodati kakšnega posebnega komentarja, razen morda to, da gre zagotovo za eno najboljših Plestenjakovih pesmi, kajti, čeprav ostaja zvest svojemu običajnemu glasbenemu repertoarju nesmislov, je tokrat enkrat za spremembo vsebina pesmi vsaj zelo resnicoljubna in v stiku z realnostjo (še posebej tisti drugi del o pleši).

P.S.: Kakršnakoli podobnost z resničnimi osebami je srhljivo pravilna (in vsaj zame noro zabavna).

Dodatek: Vsi ljubitelji Anžeja Dežana bodo veseli tudi njegovega socialnega angažmaja ob podražitvah hrane (zopet pod pokroviteljstvom Hribarja):

Dodatek no. 2: In po nasvetu neuromancer-ja še nova pesem Siddharte (znova iz zakladnice Hri-bara):

Dodatek III.: Fredy Miler goes international:

Dodatek št. 4: Vladu Kreslinu se (tako kot vsakemu Slovencu) kolca po dobrem fuzbalu:

 Dodatek nummero 5: Rok Kosmač želi dobiti darilo!

Dodatek nummer 6: Roku Ferengji (Rok’n'band) gre ljubezen dobesedno skozi želodec:

Revije Nova ne kupujem, preprosto zato, ker me ne zanima vsaka kvazi (ne)zanimiva podrobnost in življenja kvazi slavnih ljudi, mi je pa tokrat prišel pod roko zadnji izvod, ki me je prepričal, da so se tej reviji zares skisali možgani – celo do te mere, da se sedaj iz nje prav ironično norčujejo celo tisti, ki jih napade.

V mislih imam Novino “novinarsko” raco o debelosti Špele, pevke iz skupine Atomik Harmonik. V zadnjem času sem slišal nekaj govora o tem, da so jo pri Novi označili za zašpehano bajso, nisem pa si mislil, da so se tega lotili na tako bebav način. Tako so se Špele na naslovni strani oktobrske številke lotili s slogani “Počila bo“, “Atomska eksplozija” in “Špela je z vsakim nastopom bolj baročna“.

Tragična ironija vsega tega je bila, da slika nikakor ni slikala teh opisov, saj je Špela na naslovnici izgledala prav seksi, s poštenimi ženskimi oblinami, da jo je bilo radost pogledati. Okej, res ni izgledala kot koščene manekenke, ki so trenutno v modi in ki se jim da že na 10 metrov prešteti vsa rebra, toda verjetno bi si samo največji hinavci upali trditi, da se jim zaradi tistih nekaj več kilogramov ne zdi več privlačna.

A glej hudirja, burka se nadaljuje z novo številko (ki mi je prišla v roke in s pomočjo katere sem tudi videl izvirne Novine špehofobne bedastoče). Na tokratni številki Nove je znova Špela, vendar tokrat v fitnesu, pod in nad njo pa se bohotita naslova “Špeh se ji trese” in “Ne bo počila“, na naslednji strani pa “Topi špeh” in “Mitja jo ima rad okroglo“. Če se le da, se vzdržim grdih besed, a tokrat je bilo vse, kar mi je prišlo na misel: WHAT THE FUCK!?!

Se je svetu zares že povsem zmešalo? Po eni strani se mečemo ob tla, ko vse več deklet boleha za bulimijo in anoreksijo, po drugi strani pa revije objavljajo take izprijene neumnosti, kjer kar tekmujejo, kdo si bo izmislil bolj imbecilen (in recimo temu provokativen) naslov, kot da gre za nekakšen zločin, če človek ni suh kot obešalnik? Hja, kot prvi Adi Smolar: Vse za dobr biznis, vse za dobr dnar! Nova je pač očitno pripravljena objaviti vsako neumnost in jo nategniti do neskončnosti, ker ve, da kupci takih časopisov pač najraje (zavoljo lastne negotovosti) berejo o t.i. nepopolnostih družbenih idolov.

A največja ironija potem nastane, ko Novine norčije izrabijo tudi “napadeni” zvezdniki, ki se naredijo, kot da so vse skupaj vzeli smrtno resno, kot je to storila Špela, ki se je sedaj podala na hujšanje, namesto da bi Novi povedala, kar ji gre in jo poslala tja, kamor sonce nikoli ne posije. Jasno, zvezdniki živijo od tega, da so ves čas v središču medijske pozornosti, zato se Špela pač noče zameriti Novi, ampak je vse skupaj obrnila v svojo korist in svojo promocijo, seveda na račun Novine neumnosti, kjer ne opazijo (ali pa jim je v bistvu vseeno), da se s tem dela norca tudi iz njih.

In ja, vem, tudi sam sem s tem tekstom postal del začaranega kroga Novinih bedastoč, zato naj še enkrat poudarim, da Nove ne kupujem, niti je ne berem, tokrat pa sem se samo še enkrat več prepričal, da je taka odločitev več kot pravilna in tudi edina možnost, da zaustavimo povodenj takih in podobnih oksimoronov, kot je trenutna Novina špehofobija. Čudno, da se ob branju takih člankov ljudje ne vprašajo, iz koga dejansko brijejo norca?

Od koncerta Pink v Ljubljani je minilo že nekaj časa, še vedno pa me nekaj grize, pa milim, da to niso bolhe niti vest, temveč začudanje nad slikanjem in snemanjem, ki se je razpaslo med obiskovalci koncertov.

No, gremo lepo po vrsti, kmalu po začetku koncerta so se začele v iztegnjenih rokah gledalcev pojavljati tiste male mašine, ki se jim pravi digitalni fotoaparat in že se je začelo bliskanje. Še hujša stvar od bliskanja (ne vem, morda je prav zaradi tega Pink skoraj polovico koncerta odpela s sončnimi očali) so bili svetlo modri ekrančki, katerih svetloba je človeku silila v oči in nesramno onemogočala spremljanje dogajanja na odru (če iztegnjene roke nekako še lahko štejem v zakup celotnega vzdušja v dvorani).

OK, da ne bom preveč licemeren, tudi sam sem na plano potegnil svojega digitalca in naredil dva posnetka, ampak zgolj tako za spomin, saj je kvaliteta snemanja z digitalnimi miniaturami v temačnem okolju sila omejena. Zakaj lepo prosim, bi si želel 50 posnetkov Pink, iz katerih sploh ni razvidno da je to Pink, saj je povsem zatemnjena ali pa zamazana? No, nekateri so se očitno šli abstraktno umetnost in moram reči, da mi je šlo že kar malce na smeh (in hkrati tudi na jok), ko sem na lastne oči videl tipa, ki je naredil 120 posnetkov, a je bilo že na prvi pogled razvidno, da jih ne bo uporabnih niti 10 procentov.

Na žalost so bili nekateri gledalci še bolj inovativni in svoje mini digitalne fotoaparate naravnali kar na snemanje videa, pa čeprav se je že na ekrančku videlo, da uboge mašine v temi ustvarjajo zgolj neke vrste sodobno umetnost.

Vrhunec vse genialnosti pa je bilo, ko so ljudje pričeli na plano vleči svoje mobilnike. Sprva sem pomislil, da morda pričakujejo balado in bodo potem z ekrančki mobilnikov mahali v sozvočju z ritmom, tako kot se je nekdaj počelo z vžigalniki. A kaj kmalu je postalo jasno, da so tudi mobilniki pokukali na plano, da bi posneli nekaj slik in še huje, da bi z njim snemali videoposnetke, kar je glede na vse parametre ločljivosti in kvalitete skorajda bogokletno dejanje.

In tako mi ni preostalo drugega, kot da sem zijal v vso tisto sinjo modrino takih in drugačnih ekranov in čakal, kdaj bodo indikatorji zasedenosti spominskih kartic končno dosegli skrajni rob, oziroma kdaj bodo pričele utripati rdeče lučke in nakazale, da je vsaj (prazna) baterija bolj pametna od zagretega snemalca. Kljub vsemu je bil koncert odličen, a to je že druga zgodba.

Upam le, da bodo vsi snemalci kdaj tudi pogledali svoje posnetke in se iz tega kaj naučili - npr. to, da si je boljše kupiti profesionalen posnetek koncerta, na kraju samem pa raje uživati v glasbi, kot pa, da se človek polovico časa ukvarja z digitalno žverco.

Lep živopisan pozdrav!