spookyMulder išče resnico

Bilo bi nesmiselno pisati o objestnosti slovenskih voznikov, spomnil pa sem se na neljub dogodek, ko sem spoznal, kako lahko zelena luč na semaforju pri Slovencu povzroči, da izklopi logiko in možgane.

Stvar se je odvila letošnjo jesen, ko sem se podal na vožnjo po Selški dolini (še precej preden so jo zalile podivjane vode) in v enem od že tako ali tako ozkih naselij, ki so stlačena v sotesko, naletel na delo na cesti.

Ker je bila vožnja mogoča le po enem voznem pasu, je promet urejal semafor in ker nerad vozim v rumeno, sem se prav jaz znašel prvi v koloni, čakajoč na ponovno zeleno luč. Po ne ravno pretiranem čakanju mi posveti zelena, tako da zapeljem po odseku v delu, nekje na treh četrtinah obvoza pa se moram ustaviti, ker so delavci ravno tedaj po celi cesti premikali stroje.

Od semaforja do tja se tega seveda ni videlo, tako da nam (meni in avtom za mano) ni preostalo drugega, kot da počakamo, da delavci opravijo svoje in spraznijo cesto, da bomo lahko nadaljevali z vožnjo.

Po kakšnih petih minutah so bili rovokopači, tovornjaki in druga mehanizacija končno spet na robu ceste, a glej si ga zlomka, ravno ko hočem zapeljati naprej, se iz kolone, ki čaka na drugi strani razkopanega odseka ceste, proti meni zakadi eden od avtomobilov. Ker seveda na cesti ni bilo dovolj prostora za promet z obeh strani, tako obstanemo na dobrih treh četrtinah gradbišča (oziroma na četrtini, gledano z druge strani).

Jaz začudeno pogledam voznika, ker ne doumem, zakaj je zapeljal iz svoje kolone in naravnost proti nam, če pa je vendar videl, da bomo potem vsi skupaj ujeti. On pa nič. Srepo gleda predse in se nikamor ne premakne. Jaz pogledam nazaj, vendar je za mano kolona, tako da nikakor ne morem zapeljati nazaj. Zopet pogledam voznika pred mano, ki še vedno neomajno strmi predse, pa čeprav za njim ni nikogar (vsi ostali vozniki iz njegove smeri so pač videli, da ne bo šlo drugače, kot da počakajo).

Ko mi je po nekaj minutah te igrice dovolj, odprem okno in gospodu zakličem, da se nimam kam umakniti. Človek mi prostodušno odvrne: Jaz sem imel zeleno!

Nekaj trenutkov traja da poštudiram, da ima v mislih verjetno semafor, zato mu rečem, da vem, da je verjetno imel zeleno, vendar da smo jo imeli prej tudi mi, a smo morali sredi gradbišča počakati, da delavci izpraznijo cesto.

Tip me gleda še bolj odločno in reče: Ampak jaz sem imel zeleno!

Ker ne vem, če se samo zafrkava in je to morda kakšna skrita kamera, mu rečem, da to vsekakor razumem, vendar da se kljub zeleni ne moreva oba srečati na tako ozkem delu cestišča in da je zagotovo videl, da naša kolona pač stoji tam in je zato ne bo mogel zaobiti.

Človek me srdito pogleda in ponovi: Ja, jaz sem imel zeleno!

Ker me je počasi minevalo potrpljenje in sem dobil občutek, da se bom ob takem nadaljevanju debate tudi sam spremenil v zelenega in zelo razjarjenega Hulka, sem voznika pustil njegovim filozofijam o zeleni luči in pogledal, če bi lahko na kakršenkoli način toliko umaknil svoj avto, da bi zelenec lahko peljal mimo.

Na žalost sem ugotovil, da ujet med kolono za mano in voznikom, ki je doživel zeleno lobotomijo, nimam prav nobene možnosti manevriranje, zato zberem vse svoje potrpljenje in še enkrat poskusim prepričati zelenega voznika, da bi sedaj že vsi zdavnaj nadaljevali pot, tako pa čepimo v tem pat položaju.

Verjetno vam ni potrebno dvakrat ugibati, kakšen odgovor sem dobil: AMPAK JAZ SEM IMEL ZELENO!!!

Stvar se je zaključila z množičnim izhodom ljudi iz avtomobilov, ki so skušali (nekateri tudi dokaj ostro) prepričati zelenega voznika, naj se vendarle umakne, tip pa je samo zaprl svoje okno (za kar sem mu bil celo hvaležen, da mi ni bilo več potrebno poslušati njegove zelene modrosti) in stal na mestu, dokler niso delavci ob cesti toliko umaknili svoje mehanizacije in obcestnih označb, da se je človečnjak nekako zrinil mimo naše kolone.

Celotna burka je trajala dobrih 20 minut, zatorej sklepam, da se zelenemu vozniku ni moglo ravno muditi (potem bi počakal ali se umaknil in vsi bi bili že desetkrat mimo nesrečnega odseka), temveč mu je očitno šlo za princip. Princip, da ko ima zeleno luč, bo on peljal, ne glede na to, če v tem ni nobene logike, če ga bo to ustavilo, ali verjetno celo, če bi pred njim zijal prepad. Zelena luč je pri njem pač očitno znamenje, da lahko izklopi pamet in vztraja na svoji pravici tudi do (bridkega) konca.

Ob omenjenem dogodku sem tudi sam končno spoznal pomen slogana Vozimo pametno!, katerega sporočila do sedaj niti nisem jemal tako dobesedno, saj si nisem niti predstavljal, da nekaterim voznikom na cesti pamet zares postane španska vas, še posebej, ko jim na semaforju zasveti zelena luč.

Lep živopisan pozdrav!