spookyMulder išče resnico

Božič, liberalni ekstremizem, težka pota sprave in osebn(ostn)a rast

25.12.2007

thinker 

Božični prazniki naj bi bilo čas miru, spokojnosti, ljubezni, solidarnosti, sprejemanja drugačnosti … a na žalost v sodobni družbi tega opažam vse manj, še posebej pa me v zadnjem času bode v oči dejstvo, da tudi tisti, ki naj bi sicer veljali za strpne in liberalne, pod določenimi pogoji postanejo pravi radikalni fanatiki, ki so pripravljeni za svoj prav skočiti tudi v prepad.

K temu razmišljanju so me spodbudili nekateri kulturniki, začel pa bom kar z nastopom Iva Godniča v oddaji As ti tud not padu – po eni strani globoko razočaran nad izvirnostjo njegovega humorja, po drugi strani pa zelo presunjen nad spoznanjem, v kakšne ekstremizme so zmožni pasti sicer zelo liberalno misleči ljudje (ki se za liberalne vsaj deklarirajo). Najprej glede izvirnosti: na žalost se mi večina njegovih vicev sploh ni zdela smešnih, tisti pa, ki so bili smešni, jih je pokvaril z neskončnim ponavljanjem. Ja, ko je prvič izvedel hec z duhovnikom, ki se mu je težko usesti na rdeč stol, sem se smejal, ko je to ponovil tretjič in četrtič je bilo pa vse skupaj samo še neumno. In se res ni mogel spomniti česa bolj originalnega, kot je namigovanje na privlačnost napram Bizovičarju? Je lahko sploh še kaj bolj obrabljenega kot komik, ki igra homoseksualnega/pedofilskega duhovnika?!? Tiste fake TV prodaje razpela pa sploh nisem zaštekal. Kaj je bilo lepo prosim pri tem sploh smešnega (razen standardnih govornih bravur Zrneca)?!? Še celo Zrnec ga je na koncu spraševal, če ima še kaj v tistih predalčkih, ker je očitno pričakoval, da to pač še ni moglo biti vse, ampak Godnič je že zaključil.

Druga stvar pa je že skoraj zastrašljiv ekstremizem, s katerim je Godnič izpovedoval svoje ideje in na trenutke je bilo tudi Bizovičarju že malo nerodno, ker sploh ni več vedel, kako (oziroma kaj) naj ga vpraša, da ne bo spet dobil kakšnega skrajnega odgovora. Sploh ni problem to, da se Godnič heca iz duhovščine, konzervatizma itd., problem je samo v tem, da to počne na nož, brez vsake smiselne distance ali razmisleka, kaj je zabavno, kaj pa je zgolj njegov osebni križarski pohod proti nekomu, ki ga očitno mrzi prav do kosti. Hja, oprostite, ampak nekdo, ki se deklarira za partizana, pač nima v glavi počiščene vse stvari. Človek lahko pač reče, da je nekdaj (med drugo svetovno vojno) bil partizan (če je res bil), da pa dandanes še vedno želi biti partizan, je pa prav tako skrajna ideja, kot od tistih iz nasprotne strani, ki tako sveto zagovarjajo domobranstvo. To so pač ideje ljudi (na eni in drugi strani), ki bi očitno radi še vedno živeli v času druge svetovne vojne, kjer ni bilo prostora za drugače misleče in kjer je vedno lahko obstajala samo ena ideja in samo ena prava stran. Kdor ni z nami, je proti nam! Godniču pač ni všeč, da je desnica na oblasti. Prav, s tem ni nič narobe, vsak ima pravico povedati svoje, problem pa je, da njega to očitno tako zelo moti, da se je v skrajnosti svojega nastopa povsem izenačil s tistimi skrajneži, ki ga tako zelo motijo (oziroma za katere je sam prepričan, da so tako zelo skrajno nesprejemljivi).

Naj vse to navežem še na eno (zame najbolj srhljivo spoznanje), da očitno pod določenimi pogoji nelagodja (heh, glede na aktualne razmere bo marsikdo verjetno rekel “nesproščenosti”) in popolnega nestrinjanja z nasprotno stranjo tudi najbolj liberalno deklarirani ljudje lahko postanejo nestrpni ekstremisti. Pa ne gre samo za Godniča. V zadnjem času me vedno znova osupne Svetlana Makarovič, ki jo sicer kot pisateljico, pesnico, intelektualko in humanistko izredno cenim, a je sedaj zavoljo protikadilskega zakona postala prava nestrpna fundamentalistka, ki svojo najnovejšo knjigo (v kateri jasno opisuje zablode in krivice povzročene kadilcem) podpisuje samo tistim, ki ji lahko fizično dokažejo, da so kadilci (torej da morajo pred njo kaditi). To pa je v bistvu v popolnem nasprotju z idejo liberalnega pretoka misli, ki narekuje, da bi morala tudi nasprotna stran na čimbolj dostopen in enostaven način priti do drugačnega mnenja, da bi se sploh lahko začel kakršenkoli dialog. No, da je Svetlani cigaretni dim očitno zares zameglil presojo je dokazala še s tem, da je priznala, da je nestrpna, namesto, da bi se ji to (kot liberalki) že samoumevno zdelo nekaj nedopustnega, pa je vse skupaj utemeljila s premiso, da je lahko zaradi nestrpnosti napram nje (kot kadilki) nestrpna tudi sama.

A ravno v tem je bistvo problema, namreč če nestrpnost vračaš z nestrpnostjo, to v nobenem primeru ne more pripeljati do neke razumne rešitve, temveč se stvari samo še bolj polarizirajo, ekstremi obeh strani pa postajo vse bolj globoki. In isto je z Godničem – če se na (domnevni) ekstremizem desnice, cerkve, zagovornikov domobrancev itd. odziva z diametralno nasprotnim radikalizmom, zagotovo prav nič ne prispeva k umiritvi razmer in iskanju nekega konsenza … ki pa ga očitno tako ali tako noče, saj v nasprotni strani vidi samo slabo. To pa je tudi bistvo problema vseh povojnih, cigaretnih, političnih itd. razprtij v Sloveniji (pa tudi marsikje drugod po svetu), ko ne ena, ne druga stran noče priznati, da na “naši” strani ni (bilo) povsem vse prav in da hkrati na drugi strani ni (bilo) vse slabo, temveč še vedno vlada prepričanje, da vse niti pravice in resnice v rokah držati izključno “naši”, druga stran pa je najbolj strašna in zmotna personifikacija peklenščka.

Pri vsem skupaj pa mi je najbolj zoprno, da mi je tok misli na tako temo zaplul ravno v času božiča, torej takrat, ko naj bi si zavoljo spokojnosti praznikov znali seči v roke in si priznati ter odpustiti napake. Ampak po drugi strani, božič ni tisti čudodelnik, ki bi znal sam po sebi zmočen narediti take premike v glavah ljudi, temveč gre za izključno odločitev vsakega posameznika, ki pa te svoje odločitve ne bi smel jemati preveč lahkotno, saj s tem na nek način odloča tudi o tem, v kakšno smer se bo razvijala celotna družba, sam pa upam, da to ne bo smer, kjer bi se intelektualci in liberalci na (domnevne) ekstreme odzivali z lastnim radikalizmom.

No, da pa ne bom zgolj teoretiziral, sem se odločil malce pomesti tudi pred lastnim pragom. Do sedaj sem se namreč debat o problematiki cigaretnega zakona loteval zelo nenaklonjeno kadilcem in (gledano v retrospektivi) verjetno tudi nekoliko ekstremistično (vsaj iz stališča kadilcev). In čeprav za kajenje še vedno ne najdem niti enega pametnega razloga (prav tako pa mi ga ni uspel našteti noben kadilec), sem pripravljen omiliti svoja stališča in kadilcem priznati možnost, da imajo svoje kadilske lokale. Sicer ne verjamem, da bi tako stališče pripomoglo k boljši evoluciji družbe, verjetno pa bi nekoliko podaljšalo odhod kajenja na smetišče človeške zgodovine (kar se bo nekoč v daljni prihodnosti zagotovo zgodilo, saj gre za slepo vejo človeškega iskanja duševne utehe) – bi pa taka stališče pripomoglo pri evolucije liberalnosti, dialoga in človeškega mišljenja, zato sem se odločil storiti ta (vsaj zame kar precejšen) miselni korak. Verjetno je sicer preveč idealistično pričakovati, da bodo podoben miselni korak pripravljeni storiti tudi kadilci (torej k zavedanju, da nimajo prav nobene moralne pravice s svojim dimom posiljevati drugih, kar pa se dogaja prav vedno, ko kadijo v družbi), pa vendarle, tu v bistvu ne gre za princip daj-dam, temveč za povsem osebno odločitev razvoja lastne etike in morale.

Letošnji božič je torej meni prinesel pomembno spoznanje, vsem, ki so se uspeli prebiti do konca tega teksta pa prav tako želim lepe in umsko bogate praznike.

Lep živopisan pozdrav!

  • Share/Bookmark