spookyMulder išče resnico

Ko sem danes zjutraj v roke vzel Dnevnik, sem na vrhu prve strani pričakoval vse kaj drugega kot neko javkanje o tantalovih mukah ubogih preganjanih revčkov kadilcev, kjer so za popoln odmerek patetičnosti manjkali samo še zvoki kakšne violinske žalostinke.

Avtorica članka, ki jo v svoji “zlobno-namerni protikadilski gonji” sumim kot strastno kadilko, tako omenja “prezeble in zavite pregnance, ki se bodo zakajali pred službenimi vhodi in lokali“. Ja, to je res žalostno, vendar nič bolj kot takrat, ko smo v to bili prisiljeni MI, NEKADILCI, ko so se nam v lokalih zaradi dima solzile oči in so nas pekla grla, in smo bili prisiljeni iskati svežega zraka zunaj, ne glede na to, če so deževale ošpičene prekle! Je takrat na prvih straneh osrednjega dnevnika kdo pomislil na naše zdravje in počutje? Kadilci zagotovo ne, saj če jih ne briga, da s svojo razvado ogrožajo naše zdravje, takaj bi jih potem brigalo hladno vreme, ki smo se mu bili prisiljeni izpostavljati!

Avtorica članka nadaljuje z grožnjami o povečanju “prehladnih obolenj, gripe in pljučnic, več bo bolniških izostankov, ne le pri kadilcih, ampak tudi pri točajih, ki bodo morali streči na mrazu“. Seveda ob tem nek nekadilec ne bo niti pomislil, da je tudi sam kriv za morebitno povečanje tveganje bolezni že zato, ker kadi, saj to zmanjšuje njegovo odpornost, še predvsem kar se tiče dihalnih obolenj, saj cigaretni dim zelo učinkovito zavira telesne obrambne mehanizme, ki se nagajajo v pljučih. Glede izpostavljanja točajev mrazu pa kadilci zopet pozabljajo, da največjo nevarnost za točaje prenašajo predvsem oni sami s kajenjem, saj verjetno izbira med rakom na pljučih ali prehladom ne more biti neko resno vprašanje!

Najbolj me je nasmejalo avtoričino (ne)argumentiranje, da bo zaradi protikadilskega zakona “Veliko prisilnega zapečkarstva, stare družbe bodo razpadale in se delile.” Če je druženje ob cigareti zares edini razlog, da je neka klapa skupaj, potem je pa to zares uborno prijateljstvo. Kdo pa bi lepo prosim hotel imeti prijatelja, ki bi se odpovedal druženju zaradi cigarete? Ampak tudi to je verjetno eden od znakov, kako huda je cigaretna odvisnost, ko človek vse svoje življenje in socialno druženje očitno oblikuje okrog te kadeče se nikotinske palčke.

O zmanjšanju prometa v lokalih pa raje ne bi, saj je že iz izkušenj drugih držav, ki imajo dlje časa uveljavljene take (ali še strožje) zakone, razvidno, da njihovo gostinstvo še vedno funkcionira in da tudi kadilci še zahajajo v lokale, le da so se morali malce navaditi na dejstvo, da ni več sprejemljivo (sploh pa ni prijazno), če s svojim dimom posiljuješ tudi druge ljudi. Nekateri tega očitno niso zmožni pogoltniti in potem v dnevnem časopisju pišejo hujskaše pozive k uporu: “Abotno zategnjenim omejitvam kajenja se bodo gostinci in na ulice izrinjeni kadilci prej ali slej uprli z javnimi protesti na ulici. Ali pa se bodo prohibiciji umaknili v ilegalo.”

A pri vsej stvari me še najbolj čudi, kako lahko tak članek pristane na vrhu prve strani ponedeljkovega dnevnika, kot da se ni ta konec tedna zgodilo nič bolj pomembnega in ažurnega? Potem pa že raje posežem po “uravnoteženem” Delu, kot pa da bi bral take kadilske pamflete!

Ob sprejetju aktualnega zakona o prepovedi kajenja (pa tudi že veliko prej, praktično vedno, ko je kdo skušal kadilcem na lep način potegniti čik iz ust), se je vsul plaz kritik iz strani ljubiteljev nikotina, še najbolj pa so me zmotila razna namigovanja o nekem že skorajda “nacističnem” zatiranju kadilcev. Ker močno verjamem v osebne svoboščine posameznika sem tako zašel v veliko dilemo, če imam jaz zares pravico kakorkoli omejevati kadilcu, to kar pač počne, pa naj si je še tako nezdravo in škodljivo zanj. Morda sem tudi iz tega razloga vedno znova stoično prenašal polno zakajene lokale in druge prostore, v katerih me je peklo v grlu in so se mi solzila očesa, dokler se pač nisem bil prisiljen odstraniti.  

A potem je prišla prelomna točka, ko sem prebral nek intervju z Deso Muck (ki jo sicer zelo spoštujem, ker je ena najbolj skuliranih pisateljic), kjer se ji je zapisalo (citiram): “Kadilci smo se že dovolj zdisciplinirani”. Na žalost prav v tem tiči bistvo vse nesrečne resnice in prepada med nekadilci in kadilci – slednji namreč v veliki večini niso disciplinirani do te mere, da bi svoj dim zadržali zase, temveč z njim posiljujejo tudi vse druge, ki se znajdemo okrog njih. To je pač žalostno dejstvo, ne glede na svetle izjeme, ki v družbi povprašajo za dovoljenje, če lahko kadijo – morda pač zaradi vljudnosti ne bodo zavrnjeni, toda dragi kadilci verjemite, noben nekadilec se ne bo počutil povsem sproščeno in lagodno, če mu boste puhali v obraz. Bi se vam npr. zdelo fino, če bi nekdo zraven vas kuril raženj in bi se neprestano kadilo prav vam v obraz? Na žalost se je t.i. osebna svoboščina kadilcev, da kadijo, pač prelevila v neko somoljubno prepričanje, da to lahko počnejo, ne glede na to, v kolikšni meri to moti druge.  

Dokončno krsto mojemu (bivšemu) liberalnemu pristopu do kadilcev pa je zabilo letošnje letovanje na morju. Zjutraj se namreč lepo namestim na plažo in ker sem bil na srečo dovolj zgodaj, dobim lep prostorček v senci drevesa, s čudovitim pogledom na morje in še lepšim vonjem po slani vodi in Jadranu. Na žalost ne traja dolgo, ko zraven mene pribremza še en turist, željan sence in očitno že v jutranji krizi pomanjkanja nikotina hitro prižge cigareto. Na mojo nesrečo se namesti ravno tako, da veter ves dim odnaša ravno k meni in po nekajminutnem boju z želodčno vsebino, ki mi sili na površje, se znajdem pred nezavidljivo dilemo.  

Naj tipu rečem, naj preneha kaditi ali se odstrani in s tem pokasiram očitajoče poglede (ali še kaj bolj bolečega), češ: “Kaj težiš že spet, če skadim en čik, in sem malo zadet?” Druga možnost je, da se odstranim sam, a na žalost bi to zaradi vedno bolj žgočega sonca in pomanjkanja sence znova pomenilo ogrožanje mojega zdravja. Ker ne želim vzrediti kožnega, kot tudi ne pljučnega raka, ga naposled (ko prične prižigati že tretjo cigareto zapored) vendarle pobaram, če bi obstajala kakšna možnost, da pomisli tudi na druge kopalce, ki pač nismo prišli na počitnice, da bi se dušili v dimu. Jasno, izpolnijo se moja predvidevanja in neusmiljeno dobim v fris nekaj kletvic, po katerih sklepam, da gre za Slovenca (a obogatenega s širokim znanjem balkanskega vokabularja), nakar se tip vendarle odstrani nekaj metrov proč (ker se cigaretni omami seveda vendarle ne bo odpovedal), a to pomeni, da je na soncu sedaj on, kar mu (po njegovi miselnosti) očitno daje pravico, da mi z očitajočimi pogledi da vedeti, kakšen gestapovec sem.  

Kakorkoli že, čez nekaj časa me premaga poletna utrujenost in malce zadremam, nakar me predrami gost dim, ki se mi znova kadi naravnost v sapnik. Ker si nekako ne znam predstavljati, da bi bil prejšnji tip dovolj predrzen, da bi se vrnil na kraj zločina, najprej pomislim na kakšen požar, ki so takrat divjali po Hrvaški, a kmalu ugotovim, da gre za tri nove primerke Homo Cigaretisov, ki so si očitno zaželeli kombinacije sence in tobačne omame. Ko zopet premišljujem, kaj storiti, s pogledom ošinem mojega kadilskega znanca, ki še vedno tabori izgnan na soncu in ne vem … morda je bil to zgolj plod paranoje, toda prisegel bi, da se je tip škodoželjno smejal, češ: “Sedaj pa imaš, ti nacist!”  

Na žalost se potem potrdi še eno pravilo, ki pravi, da smo ljudje bolj pogumni, če smo v skupini, kot pa sami in tako kadilski trojček odločno zavrne moje prošnje po svežem zraku, zato mi pač ne preostane drugega, kot da popokam svoje stvari in si skušam najti drug, manj onesnažen prostorček pod soncem. Ko se proti večeru odpravljam s plaže, me pot znova zanese mimo prostora teh neprijetnih dogodkov in nisem niti malo presenečen, da trojček sedaj sedi (in kadi) skupaj s tipom, ki mi je kot prvi zastrupljal pljučne mešičke, in seveda takoj ko me vidijo pokasiram še nekaj porogljivih posmehov.  

Ne vem, morda jih je združila zgolj njihova strast po cigaretah, ali pa je izgnani tip poklical prijatelje, da so mi zagrenili dan, a kakorkoli že, od tega dne naprej sem sklenil, da se mi jadikovanje kadilcev zaradi omejevanja kajenja ne bo več smililo, pa četudi mi v glavo mečejo floskule o “nacističnem” zatiranju. 

P.S.: Vsi kadilci, ki so dovolj uvidevni, da v prisotnosti nekadilcev ne ustvarjajo oblakov dima (na žalost je po mojih izkušnjah takih bolj malo), se mi bodo smilili še naprej, vendar le v smislu uničevanja njihovega lastnega zdravja, ne pa kar se tiče omejevanja kajenja.

Lep živopisan pozdrav!