spookyMulder išče resnico

Slovenska (š)EMA

2.02.2009

slovenske šege in navade

 

Se je leto obrnilo,
in spet je na sporedu EMA,
je številne zamorilo,
ker je to zgolj nora šema.

Je scenarij duhomoren,
glasbeni izbor je uboren,
voditelji so dolgočasni,
glasbeniki preveč glasni.

Kdo potem sploh gleda,
če špas je vsako leto isti,
jasno, gledajo ga tisti,
za katere je največja beda.

Ker Slovencem, bolj kot čas potraten,
živci izgubljeni in pa srd enkraten,
je pomembna kritika in razprtije,
da se kreše in še gnojnico polije.

  • Share/Bookmark

Zimbabvejski dopisnik Vlado Miheljak

16.01.2009

Vlado_vs_JJ

Ko takole berem (in se po pravici povedano zelo zabavam) kolumne Vlada Miheljaka, dežurnega kritika strašnega belcebuba J.J., se nekako ne morem znebiti misli, o kakšni strašni, grozljivi in zares nemogoči deželi pravzaprav govori gospod Vlado?

V deželi, ki jo opisuje, naj bi bilo gospodarstvo na kolenih in praktično uničeno, državljanske pravice poteptane in devalvirane, prebivalstvo pa na robu etičnega, socialnega in finančnega kolapsa. Seveda vse izključno po zaslugi strašnega gospodarja teme J.J.

Tistega mrlakensteinovskega tirana, ki si upa celo tožiti, če mu nekdo očita to in ono grdobijo. Si morete misliti? Da TOŽI, baraba nemoralna! Namesto da bi v slogu poštenega diktatorja nad Vlada poslal nekaj svojih eksekutorjev, kot je to sicer navada v tej zatirani deželi, kot jo opisuje Vlado. Tako ali tako naj bi imel po pisanju Vlada naš gospodar podzemlja J.J. pod svojo oblastjo policijsko, tožilsko, sodno in medijsko srenjo, tako da se mu res ne bi bilo potrebno bati posledic, če bi Vlada “vzela megla”.

Vendar ne, on gre TOŽIT? Zelo očitno nova strašanska zvijača vraga vseh vragov J.J., ki si je s tožbo zelo verjetno izmislil tako velikansko zaroto, da je sploh še ne moremo razumeti. Ampak zagotovo je vredna največjih tiranov v zgodovini človeštva.

A da se vrnem na začetek: ko takole gledam okrog sebe, nekako v naši ljubi Sloveniji nikakor ne morem prepoznati te zahojene “vukojebine”, kot jo opisuje Vlado. Je gospodarstvo zares na kolenih? Jasno, trenutno so slabi časi zaradi gospodarske krize, a je to mar res zgolj krivda J.J.? Če malce pogledamo drugod po Evropi, gospodarstva nekaterih držav že veliko bolj tanko piskajo, kot naše, pa za to po vsej verjetnosti vendarle ni kriv J.J. … razen seveda, če vse države v težavah dejansko vodijo kloni strašanskega brdavsa J.J. v preoblekah. Skoraj bi si upal trditi, da če bi npr. prej vlado vodil Pahor in bi ga ta mandat zamenjal sovrag J.J., bi Vlado že pisal, kako je J.J. samo v nekaj tednih vladanja zavozil gospodarstvo.

Gremo dalje: hodim po trgovinskih centrih in nekako nimam občutka, da bi bilo prebivalstvo povsem obubožano in praktično že strada. Res je, marsikdo je zelo na tesnem z denarjem, a večina vendarle še vedno nakupuje številne stvari, ki jih niti približno ne rabijo tako zelo nujno … večina ljudstva torej še ni obsojena na dieto iz trave in blata, kot človek dobi vtis ob branju Vladove kolumne.

Kar pa se tiče domnevno neobstoječih človekovih, moralnih in etičnih pravic, sem že na začetku nekako ugotavljal, da se mi zdi zelo čudno, da nek kolumnist piše tako kritične članke o nekom, ki bi ga lahko dal (vsaj po trditvah iz njegovega pisanja) že davno pretepsti, zapreti, mučiti ali celo likvidirati?

In tako tuhtam in tuhtam … in se mi posveti. Gospod Vlado Miheljak dejansko ne govori o Sloveniji, temveč so ga pod krinko poslali v Zimbabve, da bi poročal o tamkajšnjih katastrofalnih razmerah. Ker seveda ne sme neposredno pisati kar doživlja in vidi, saj bi ga drugače razkrinkali, pošilja članke nazaj v domovino in s spretnim kodiranjem besede Zimbabve zamenja za Slovenijo, Roberta Mugabeja pa nadomesti z J.J. In je volk sit in koza cela – mi lahko iz prve roke prebiramo, kakšne strahote se dogajajo v Zimbabveju, Vlado pa lahko mirno poroča, ne da bi tvegal razkritje. Težava je seveda le v tem, da navadnemu ljudstvu in očitno tudi J.J. ni nihče povedal, da gre za kodirano sporočilo. In zato ves ta nesporazum in nepotrebne težave.

Zatorej, ko bo Vlado naslednjič poročal o državi, ki ji vlada tiranski diktator, kriv za gospodarski in finančni zlom ljudstva, ki je ostalo brez vseh svoboščin … samo brez panike, šlo bo namreč zgolj za nazorno poročanje zimbabvejskega dopisnika Vlada.

  • Share/Bookmark

Deset resnic o Gartyju Fartyju

17.12.2008

Garty Farty

Gartyja Fartyja sem spoznal, ko je začel pisati na straneh Iztoka Gartnerja, nato pa je Reka Ankh začela objavljati njegovo biografijo v obliki grafičnih novel. Ker je izgledal pošten in realen dečko, sem začel spremljati njegovo delo in bil še toliko bolj vesel, ko je začel pisati tudi svoj blog in se včlanil tudi v veleumno družbo izbrancev Facebooka.

No, v nedavni temi na njegovem blogu, kjer se je odločil pogumno in brez dlake na jeziku izpovedati sedem resnic o sebi, pa me je izzval, da tudi sam napišem nekaj resnic o njem. Verjetno ga zanima, če je kakšna njegova skrivnost ostala skrita, toda ko se “Spockmuolder”-ja udari z rokavico po obrazu, bo tudi spregovoril … ne zgolj z sedmimi, temveč kar z desetimi resnicami.

Izvolijo torej deset resnic o Gartyju Fartyju, ki jih je poznal zgolj SpookyMulder, a jih bo sedaj blagohotno delil z vsemi Gartyjevimi prijatelji in oboževalci:

1. RESNICA:
Garty Farty je polulski plemič. V času celjskih grofov je imel namreč Ulrik II. konjarja, ki mu je v boju s turki rešill življenje, zato mu je podelil plemiški naziv. No, ta konjar je kasneje padel v nemilost Ulrikovega brata Hansa in je zapustil graščino, a je lahko obdržal plemiški naziv. Kasneje je imel razmerje z deklo, Pepco Kruljavo po imenu, ki mu je rodila sina Frančiška Fraterja, prvega kajžarja na kraju, ki je pozneje zaslovel pod imenom Polule. Frančišek pa je seveda Gartyjev sorodnik v štiriintridesetem kolenu (na kar je močno ponosen), zato Gartyju pripadajo vsi plemiški nazivi in časti, kot se za človeka modre krvi spodobi.

2. RESNICA:
Garty Farty je umetniško ime – tako kot je 50 Centu v resnici ime Curtis Jackson, se je Garty rodil kot Gargamel Fartelj.

3. RESNICA:
Gartyjeva punca je najbolj vroča ženska na svetu. Če bi obstajal izbor Miss Sahare, bi Gartyjeva punca dobila naziv doživljenjske častne zmagovalke. Je pa res, da je večinoma časa sumljivo tiho (samo včasih, po preveč intenzivnih posteljnih avanturah, se oglasi z dolgim PŠŠŠŠŠŠŠŠŠ…) … Garty trdi, da molči zato, ker zelo veliko razmišlja. Gartyja to ne moti.

4. RESNICA:
Gartyjeva luknja v glavi je nastala med ponesrečeno igro biljarda, ko je Garty dal glavo na mizo, da bi preveril, koliko vogalov imajo krogle, njegova punca pa tega ni opazila in mu poslala salvo krogel naravnost v glavo. A baje je prav ta dogodek prebudil Gartyjevo umetniško čakro in je takoj naslednji dan začel pisati blog.

5. RESNICA:
Garty je začel rapati že v tretjem letu starosti. Takratni posnetki njegovih ostrih besednih obračunavanj z gnilim svetom je po čudnem naključju prišlo v roke Ice-T-ju (med služenjem vojaškega roka je moral dešifrirati sporočila, ki bi lahko pomenila nevarnost za svetovni red in tako je dobil v roke tudi posnetke največjega anarhista (torej Gartyja) iz takrat še sumljive Jugoslavije), ki je nato iz tega naredil svojo pevsko kariero.

6. RESNICA:
Tito je na smrtni postelji za svojega naslednjika izbral Gartyja Fartyja, saj je (zlobni jeziki pravijo, da v diliriju prihajajoče smrti) v njem prepoznal reinkarnacijo svojih idej in duha. Na žalost je Garty v tistem času preživljal svojo drugo levitev, kar so izkoristili povzpetniki, ki so prevzeli oblast in zafurali državo, namesto da bi z Gartyjem na čelu postali 51. država ZDA – Genstahsia.

7. RESNICA:
Garty je imel komaj 7 let, ko je pogumno odšel v partizane. Pisala so se pozna sedemdeseta leta, a na žalost o njegovih herojstvih in boju za domovino ni veliko znanega, temveč se neuradno govori zgolj to, da so nekaj let kasneje naredili popis gozdnih prebivalcev in niso več našli nobenega domobranca.

8. RESNICA:
Garty kljub svojemu, kot britva ostremu repanju ni nasilen človek. Ko ga usatvijo policaji (kar se dogaja približno trikrat na teden, vedno zaradi prehitre vožnje na istem mestu) ne privleče na dan svoje pištole (morda tudi zato ne, ker v bistvu ni prava, temveč na vodo), temveč svoje razmišljanje o sistemu izpove preko svojih pesmi. Večinoma stvar deluje, saj tako silno nasmeje policiste (Garty ugotavljajo, da namesto, da bi dojeli globočino njegovih sporočil, raje uporabljajo smeh, kot obliko pasivne agresije), da mu ne morejo napisati kazni, je pa dobil kasneje že nekaj položnic za pralnico, ker se policisti ob njegovih pesmih tudi ponečedijo v hlače.

9. RESNICA:
Garty je tudi v časih najhujše diktature zloglasnega Janeza Janše obdržal svoj ponos in integriteto ter brez pomislekov o nevarnosti s svojim repom osveščal ljudi o življenjskih resnicah. Še več, ko je slučajno nekoč Garty srečal JJ na Prešernovem trgu, ga je prijel za roko in mu povedal, kar mu je šlo: “DDDD…Dober dan, gospod predsednik!” Od tega šoka si JJ ni opomogel vse do volitev, ki jih je prav zaradi tega tudi izgubil, zato Garty tudi upravičeno pričakuje, da se bo letališče Jožeta Pučnika kmalu preimenovalo po imenu največjega in zares edinstvenega osamosvojitelja našega naroda – Gartyja Fartyja.

10. RESNICA:
Garty je brezmadežno spočet. Ne z božjo pomočjo, temveč s pomočjo Vesoljcev! (SpookyMulder certified information)

  • Share/Bookmark

Dnevnikov kadilski pamflet

8.10.2007

cigaretna smrt 

Ko sem danes zjutraj v roke vzel Dnevnik, sem na vrhu prve strani pričakoval vse kaj drugega kot neko javkanje o tantalovih mukah ubogih preganjanih revčkov kadilcev, kjer so za popoln odmerek patetičnosti manjkali samo še zvoki kakšne violinske žalostinke.

Avtorica članka, ki jo v svoji “zlobno-namerni protikadilski gonji” sumim kot strastno kadilko, tako omenja “prezeble in zavite pregnance, ki se bodo zakajali pred službenimi vhodi in lokali“. Ja, to je res žalostno, vendar nič bolj kot takrat, ko smo v to bili prisiljeni MI, NEKADILCI, ko so se nam v lokalih zaradi dima solzile oči in so nas pekla grla, in smo bili prisiljeni iskati svežega zraka zunaj, ne glede na to, če so deževale ošpičene prekle! Je takrat na prvih straneh osrednjega dnevnika kdo pomislil na naše zdravje in počutje? Kadilci zagotovo ne, saj če jih ne briga, da s svojo razvado ogrožajo naše zdravje, takaj bi jih potem brigalo hladno vreme, ki smo se mu bili prisiljeni izpostavljati!

Avtorica članka nadaljuje z grožnjami o povečanju “prehladnih obolenj, gripe in pljučnic, več bo bolniških izostankov, ne le pri kadilcih, ampak tudi pri točajih, ki bodo morali streči na mrazu“. Seveda ob tem nek nekadilec ne bo niti pomislil, da je tudi sam kriv za morebitno povečanje tveganje bolezni že zato, ker kadi, saj to zmanjšuje njegovo odpornost, še predvsem kar se tiče dihalnih obolenj, saj cigaretni dim zelo učinkovito zavira telesne obrambne mehanizme, ki se nagajajo v pljučih. Glede izpostavljanja točajev mrazu pa kadilci zopet pozabljajo, da največjo nevarnost za točaje prenašajo predvsem oni sami s kajenjem, saj verjetno izbira med rakom na pljučih ali prehladom ne more biti neko resno vprašanje!

Najbolj me je nasmejalo avtoričino (ne)argumentiranje, da bo zaradi protikadilskega zakona “Veliko prisilnega zapečkarstva, stare družbe bodo razpadale in se delile.” Če je druženje ob cigareti zares edini razlog, da je neka klapa skupaj, potem je pa to zares uborno prijateljstvo. Kdo pa bi lepo prosim hotel imeti prijatelja, ki bi se odpovedal druženju zaradi cigarete? Ampak tudi to je verjetno eden od znakov, kako huda je cigaretna odvisnost, ko človek vse svoje življenje in socialno druženje očitno oblikuje okrog te kadeče se nikotinske palčke.

O zmanjšanju prometa v lokalih pa raje ne bi, saj je že iz izkušenj drugih držav, ki imajo dlje časa uveljavljene take (ali še strožje) zakone, razvidno, da njihovo gostinstvo še vedno funkcionira in da tudi kadilci še zahajajo v lokale, le da so se morali malce navaditi na dejstvo, da ni več sprejemljivo (sploh pa ni prijazno), če s svojim dimom posiljuješ tudi druge ljudi. Nekateri tega očitno niso zmožni pogoltniti in potem v dnevnem časopisju pišejo hujskaše pozive k uporu: “Abotno zategnjenim omejitvam kajenja se bodo gostinci in na ulice izrinjeni kadilci prej ali slej uprli z javnimi protesti na ulici. Ali pa se bodo prohibiciji umaknili v ilegalo.

A pri vsej stvari me še najbolj čudi, kako lahko tak članek pristane na vrhu prve strani ponedeljkovega dnevnika, kot da se ni ta konec tedna zgodilo nič bolj pomembnega in ažurnega? Potem pa že raje posežem po “uravnoteženem” Delu, kot pa da bi bral take kadilske pamflete!

  • Share/Bookmark

Kadilci se mi ne smilijo (več)!

14.08.2007

no more smoking

Ob sprejetju aktualnega zakona o prepovedi kajenja (pa tudi že veliko prej, praktično vedno, ko je kdo skušal kadilcem na lep način potegniti čik iz ust), se je vsul plaz kritik iz strani ljubiteljev nikotina, še najbolj pa so me zmotila razna namigovanja o nekem že skorajda “nacističnem” zatiranju kadilcev. Ker močno verjamem v osebne svoboščine posameznika sem tako zašel v veliko dilemo, če imam jaz zares pravico kakorkoli omejevati kadilcu, to kar pač počne, pa naj si je še tako nezdravo in škodljivo zanj. Morda sem tudi iz tega razloga vedno znova stoično prenašal polno zakajene lokale in druge prostore, v katerih me je peklo v grlu in so se mi solzila očesa, dokler se pač nisem bil prisiljen odstraniti.  

A potem je prišla prelomna točka, ko sem prebral nek intervju z Deso Muck (ki jo sicer zelo spoštujem, ker je ena najbolj skuliranih pisateljic), kjer se ji je zapisalo (citiram): “Kadilci smo se že dovolj zdisciplinirani”. Na žalost prav v tem tiči bistvo vse nesrečne resnice in prepada med nekadilci in kadilci – slednji namreč v veliki večini niso disciplinirani do te mere, da bi svoj dim zadržali zase, temveč z njim posiljujejo tudi vse druge, ki se znajdemo okrog njih. To je pač žalostno dejstvo, ne glede na svetle izjeme, ki v družbi povprašajo za dovoljenje, če lahko kadijo – morda pač zaradi vljudnosti ne bodo zavrnjeni, toda dragi kadilci verjemite, noben nekadilec se ne bo počutil povsem sproščeno in lagodno, če mu boste puhali v obraz. Bi se vam npr. zdelo fino, če bi nekdo zraven vas kuril raženj in bi se neprestano kadilo prav vam v obraz? Na žalost se je t.i. osebna svoboščina kadilcev, da kadijo, pač prelevila v neko somoljubno prepričanje, da to lahko počnejo, ne glede na to, v kolikšni meri to moti druge.  

Dokončno krsto mojemu (bivšemu) liberalnemu pristopu do kadilcev pa je zabilo letošnje letovanje na morju. Zjutraj se namreč lepo namestim na plažo in ker sem bil na srečo dovolj zgodaj, dobim lep prostorček v senci drevesa, s čudovitim pogledom na morje in še lepšim vonjem po slani vodi in Jadranu. Na žalost ne traja dolgo, ko zraven mene pribremza še en turist, željan sence in očitno že v jutranji krizi pomanjkanja nikotina hitro prižge cigareto. Na mojo nesrečo se namesti ravno tako, da veter ves dim odnaša ravno k meni in po nekajminutnem boju z želodčno vsebino, ki mi sili na površje, se znajdem pred nezavidljivo dilemo.  

Naj tipu rečem, naj preneha kaditi ali se odstrani in s tem pokasiram očitajoče poglede (ali še kaj bolj bolečega), češ: “Kaj težiš že spet, če skadim en čik, in sem malo zadet?” Druga možnost je, da se odstranim sam, a na žalost bi to zaradi vedno bolj žgočega sonca in pomanjkanja sence znova pomenilo ogrožanje mojega zdravja. Ker ne želim vzrediti kožnega, kot tudi ne pljučnega raka, ga naposled (ko prične prižigati že tretjo cigareto zapored) vendarle pobaram, če bi obstajala kakšna možnost, da pomisli tudi na druge kopalce, ki pač nismo prišli na počitnice, da bi se dušili v dimu. Jasno, izpolnijo se moja predvidevanja in neusmiljeno dobim v fris nekaj kletvic, po katerih sklepam, da gre za Slovenca (a obogatenega s širokim znanjem balkanskega vokabularja), nakar se tip vendarle odstrani nekaj metrov proč (ker se cigaretni omami seveda vendarle ne bo odpovedal), a to pomeni, da je na soncu sedaj on, kar mu (po njegovi miselnosti) očitno daje pravico, da mi z očitajočimi pogledi da vedeti, kakšen gestapovec sem.  

Kakorkoli že, čez nekaj časa me premaga poletna utrujenost in malce zadremam, nakar me predrami gost dim, ki se mi znova kadi naravnost v sapnik. Ker si nekako ne znam predstavljati, da bi bil prejšnji tip dovolj predrzen, da bi se vrnil na kraj zločina, najprej pomislim na kakšen požar, ki so takrat divjali po Hrvaški, a kmalu ugotovim, da gre za tri nove primerke Homo Cigaretisov, ki so si očitno zaželeli kombinacije sence in tobačne omame. Ko zopet premišljujem, kaj storiti, s pogledom ošinem mojega kadilskega znanca, ki še vedno tabori izgnan na soncu in ne vem … morda je bil to zgolj plod paranoje, toda prisegel bi, da se je tip škodoželjno smejal, češ: “Sedaj pa imaš, ti nacist!”  

Na žalost se potem potrdi še eno pravilo, ki pravi, da smo ljudje bolj pogumni, če smo v skupini, kot pa sami in tako kadilski trojček odločno zavrne moje prošnje po svežem zraku, zato mi pač ne preostane drugega, kot da popokam svoje stvari in si skušam najti drug, manj onesnažen prostorček pod soncem. Ko se proti večeru odpravljam s plaže, me pot znova zanese mimo prostora teh neprijetnih dogodkov in nisem niti malo presenečen, da trojček sedaj sedi (in kadi) skupaj s tipom, ki mi je kot prvi zastrupljal pljučne mešičke, in seveda takoj ko me vidijo pokasiram še nekaj porogljivih posmehov.  

Ne vem, morda jih je združila zgolj njihova strast po cigaretah, ali pa je izgnani tip poklical prijatelje, da so mi zagrenili dan, a kakorkoli že, od tega dne naprej sem sklenil, da se mi jadikovanje kadilcev zaradi omejevanja kajenja ne bo več smililo, pa četudi mi v glavo mečejo floskule o “nacističnem” zatiranju. 

P.S.: Vsi kadilci, ki so dovolj uvidevni, da v prisotnosti nekadilcev ne ustvarjajo oblakov dima (na žalost je po mojih izkušnjah takih bolj malo), se mi bodo smilili še naprej, vendar le v smislu uničevanja njihovega lastnega zdravja, ne pa kar se tiče omejevanja kajenja.

Lep živopisan pozdrav!

  • Share/Bookmark