spookyMulder išče resnico

Ko Jan Plestenjak opeva (Janševo?) Urško

18.11.2007

OK, priznam, Jan Plestenjak ni bil med mojimi najljubšimi glasbeniki (daleč od tega), ampak sem povsem spremenil mnenje, ko sem videl/slišal njegovo najnovejšo skladbo, ki jo je predstavil v Hribar-u in v kateri opeva (Janševo?) Urško.

YouTube slika preogleda

Pesem je tako dobra, da sploh ni potrebno dodati kakšnega posebnega komentarja, razen morda to, da gre zagotovo za eno najboljših Plestenjakovih pesmi, kajti, čeprav ostaja zvest svojemu običajnemu glasbenemu repertoarju nesmislov, je tokrat enkrat za spremembo vsebina pesmi vsaj zelo resnicoljubna in v stiku z realnostjo (še posebej tisti drugi del o pleši).

P.S.: Kakršnakoli podobnost z resničnimi osebami je srhljivo pravilna (in vsaj zame noro zabavna).

Dodatek: Vsi ljubitelji Anžeja Dežana bodo veseli tudi njegovega socialnega angažmaja ob podražitvah hrane (zopet pod pokroviteljstvom Hribarja):

YouTube slika preogleda

Dodatek no. 2: In po nasvetu neuromancer-ja še nova pesem Siddharte (znova iz zakladnice Hri-bara):

YouTube slika preogleda

Dodatek III.: Fredy Miler goes international:

YouTube slika preogleda

Dodatek št. 4: Vladu Kreslinu se (tako kot vsakemu Slovencu) kolca po dobrem fuzbalu:

YouTube slika preogleda

Dodatek nummero 5: Rok Kosmač želi dobiti darilo!

YouTube slika preogleda

Dodatek nummer 6: Roku Ferengji (Rok’n'band) gre ljubezen dobesedno skozi želodec:

YouTube slika preogleda

Dodatek 7: Ko Alya postane Alyo:

YouTube slika preogleda

Dodatek 8: Dennis ex-Game Over ima rad živali:

YouTube slika preogleda

Dodatek 9: Damjan Murko v živo:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Že drobna prijaznost lahko zelo osreči

6.11.2007

null

V sodobni družbi iskanja instantne (materialne) sreče mnogokrat pozabimo, da je že en sam droben in morebiti tudi povsem naključen dogodek pomoči ali prijazne besede dovolj, da odžene vse neprijetne dogodke tistega dne in nam da novega upanja v življenje, človeštvo in družbo.

En tak droben, morda za marsikoga celo povsem neznaten in neviden dogodek naključne pomoči se mi je zgodil zadnjič v trgovini, pa čeprav tega nisem niti najmanj pričakoval, kar je po eni strani tudi moja napaka, da včasih pozabim, da na svetu obstajajo tudi ljudje, ki poleg sebe vidijo tudi druge soljudi in so jim dejansko pripravljeni narediti kakšno drobno uslugo.

Celotna stvar se je zgodila, ko sem moral na hitro skočiti v trgovino in kupiti samo eno stvar – šlo je za britvice, ki mi jih je (verjetno po nekem Murphyjevem zakonu) zmanjkalo ravno pred pomembnim sestankom, kamor pač nisem smel prilomastiti bradat kot kakšen Bedanec.

Grem torej v trgovino, hitro zgrabim svojo robo in se napotim proti blagajnam. Sicer to ni bilo ob najbolj prometni uri, toda stric Murphy je zopet poskrbel, da je prav na vsaki blagajni stal en do vrha napolnjen voziček.

Ker hitra blagajna ni obratovala, mi ni preostalo drugega, kot da se postavim v eno od vrta in počakam – tako sem se znašel za neko starejšo gospo in v svoji skeptičnosti sem že pričel preračunavati, kako dolgo bo rabila, da zloži vse svoje stvari na tekoči trak, da potem vse spet zloži nazaj, da najde denarnico, da poračuna … skratka, zavoljo moje nejevolje so se mi po glavi motali vsi stereotipi o počasnosti in nerodnosti starejših občanov.

No in potem se je zgodilo. Gospa se obrne k meni, me malce premeri, pogleda v moje roke (kjer sem imel samo en artikel) in me vpraša, če je to vse, kar imam. Pritrdim ji in ona me prijazno spusti naprej, tako da sem bil v minuti že mimo blagajne.

Morda se taka stvar zares ne zdi kot neka velika usluga, toda v tistem trenutku je meni pomenila več, kot če bi mi gospa v roke stisnila 100 evrov, saj mi je s tem drobnim dejanjem prijaznosti povsem spremenila dan in mi ga napolnila s srečo, ter mi dala novih moči in novo upanje v človeštvo.

V vsakem primeru pa sedaj vsaj vem, da nisem edini naivnež, ki s takimi dejanji drobne prijaznosti izgublja dragocene minute svojega življenja, a vendarle, na nek način bi lahko tudi rekli, da s tem časa ne izgubljamo, temveč ga zgolj podarimo nekomu drugemu. To darilo pa je vredno več od vsakega šopa bankovcev, zlate verižice, avtomobila ali hiše.

  • Share/Bookmark

Zgodba o dobrih ljudeh

16.08.2007

roka pomoči 

V sodobnem svetu smo si ljudje vse bolj odtujeni, vse manj je zaupanja, kaj šele, da bi človek lahko upal na pomoč, ko jo potrebuje. Pa vendar mi je naključni dogodek dal novega upanja, da vendarle na tem svetu še obstajajo dobri ljudje, ki so pripravljeni priskočiti na pomoč človek v stiski.

Sicer se sam štejem med optimiste, pa vendar se mi v sodobnem svetu zdi, da ljudje postajamo vse bolj sebični, saj najprej pomislimo le na svoje dobro, šele nekje daleč na koncu (če sploh) pa morda tudi na dobro nekoga drugega. A na srečo sem pred kratkim doživel nekaj, kar me je spomnilo na film Daj naprej (Pay It Forward), v katerem skuša Haley Joel Osment (pod pokroviteljstvom Kevina Spaceya in Helen Hunt) z nekaj naključnimi dobrimi dejanji spremeniti svet na bolje.

Sedaj bi verjetno že radi izvedeli, kaj je bil torej tisti fundamentalni dogodek. Na počitnice v Dalmacijo sem se kot s športom obsedeni Slovenec moral odpraviti s kolesi. Pravzaprav je bilo sila zabavno opazovati avtomobile v koloni, saj je imel skoraj po pravilu vsak avtomobil, ki je na strehi prevažal kolesa (z izjemo raznih ponijev in drugih kamping koles) slovensko registracijo. Hja, med tem ko drugi hodijo na morje počivat, se moramo Slovenci pač vedno iti neke “ekstremne” športe (a to puščam za drugič).

Po nekaj dnevih kopanja sem se odločil za prvo kolesarsko avanturo, a seveda nisem računal na dejstvo, da so hrvaški zemljevidi precej manj natančni, kot naši, kjer je vrisana praktično vsaka kozja stezica in ni trajalo dolgo, da sem se znašel na stranpoteh, obdan z bodečim grmičevjem. Kdor je že kdaj lazil po Jadranskih obalah je verjetno že izkusil trdoto trnjev tamkajšnje flore, ki se po murphyjevem pravilo morajo zasaditi v gumo ravno takrat, ko se človek prične vračati (in je torej najdlje oddaljen od domače baze).

Ko tako torej ugotovim, da je guma na kolesu izpustila dušo, začnem premišljevati, kaj mi je storiti. Komplet za krpanje lukenj sem seveda pametno pozabil doma, rezervna zračnica, ki jo je imel s seboj prijatelj pa ni ravno najbolj ustrezala dimenzijam moje gume. Ko tako z na glavo obrnjenim kolesom gruntam, kaj mi je storiti (in se spominjam nekih macGyverskih nasvetov o tem, kako se lahko okrog luknje za silo naredi neke vrste vozel), mimo prikolesarita neznanca in se ustavita.

Možakar me ogovori (očitno je tako ali tako sklepal, da se po teh divjinah s kolesi prevažajo samo fanatični Slovenci) in povpraša, kakšne težave sem doživel, po mojem pojasnilu pa sam od sebe ponudi svoj komplet za krpanje pnevmatik. Pet minut kasneje je bil kolo znova pripravljen na nadaljne avanture, s čimer mi je bilo seveda prihranjeno nekaj kilometrsko pešačenje proti domu, ali pa kvarjenje kolesa s kakšnimi improviziranimi metodami vožnje.

Naj le še dodam, da prijazni gospod za svojo altruistično gesto (in material za krpanje) ni hotel sprejeti nobenega plačila! (Če bo po kakšnem slučaju tole prebral naj me kljub temu kontaktira, saj ima pri meni v dobrem nekaj pijač!!!).

In potem se med vožnjo proti domu pričnem spraševati, če bi bil tudi sam tako prijazen v obratni situaciji, torej če bi na cesti srečal neznanca, ki bi očitno potreboval pomoč. Pritrdilni odgovor pred tem srečanjem na žalost ne bi bil zelo prepričljiv, pa čeprav velikokrat pomagam ljudem, vendar predvsem tistim, ki jih vsaj približno poznam.

To moje doživetje pa me je vendarle navdalo z novim upanjem v lepši svet in zato sem tudi sklenil, da bom v prihodnosti večkrat skušal pomagati ljudem v stiski, vsekakor pa vedno, ko bom na cesti srečal kolesarja z okvarjenim kolesom! Še so dobri ljudje na svetu in jaz želim biti eden izmed njih!

Lep živopisan pozdrav!

  • Share/Bookmark