spookyMulder išče resnico

Vrnitev imperatorja

28.01.2012

vrnitev imperatorja iz izgnanstva

V nemirnih časih osamosvojitvene revolucije je navdušil s svojimi vojaškimi sposobnostmi in se hitro povzpel na lestvici generalov slovenske pomladi. Po zaslugi svojega briljantnega uma je po dolgoletnem nizu bitk in spretnih manevrov porazil staro politično buržoazijo in se oklical za cesarja. Toda mrzla finska zima je oslabila njegovo vojsko, stari monarhi pa so znova zbrali svoje sile in ga v bitki narodov premagali ter izgnali na otočje opozicije. Vendar veliki vodja ni obupal, temveč je skoval načrt vrnitve na oblast, znova zbral zveste vojake in po srditi bitki osupljivih preobratov smo dočakali vrnitev imperatorja.

Toda v daljavi stare politične elite kontinuitete že zbirajo svoje sile in v ozadju čakajo novo priložnost, da dokončno porazijo velikega vojskovodjo ter znova prevzamejo oblast.

Prihodnost ostaja negotova …

  • Share/Bookmark

Slovenska politika 2012 – prognoza

3.01.2012

S trenirkami žuga užaljena nam zdaj desnica,
na malega diktatorja polaga upe vse levica.
Na sredini bije boj s komolci se krvavi,
kdo pri koritu boljši prostor si pripravi.

Kot talka ujeta med politike, vse iste, vse bahave,
razčetverjena država vzdihljaje šteje zadnje, drgetave.

slovenska politika 2012

Za večjo sliko (z vsemi nagnusnimi detajli in akterji) klikni TUKAJ.

  • Share/Bookmark

Slovenska politika 2011

2.01.2012

Slovensko politično za(je)bavanje državljanov v minulem letu (oziroma kar minulem triletju) najbolje strne sledeči video:

Srečni politiki:
YouTube slika preogleda

Širše družbeno-politično-gospodarsko stagniranje lanskega leta pa lepo povzame tale video:

I Feel crazy in Slovenia:
YouTube slika preogleda

Prognoza političnega dogajanja v 2012 sledi …

  • Share/Bookmark

Pahor, pričakujem Vaše povabilo!

19.02.2009

Napihovanje

Nisem si mislil, da se je tako lahko preriniti h koritu. Vedno sem bil prepričan, da bo potrebno ustanoviti vsaj kakšno politično stranko, gibanje ali zavod, potem pa postaviti kakšno proti-cigansko barikado ali se iti minaretskega arhitekta, da se hitro pridobi simpatije dovolj velikega števila ljudi in prebije v parlament, potem pa lahko začnem vlagati pobude za referendum in izsiljevati poslance, vlado in državo. Pa sem sedaj končno ugotovil, da nam v tej čudoviti demokraciji ni potrebno vseh teh kolobocij, temveč si lahko očitno že jutri priskrbim zmenek s Pahorjem.

Dragi Borut … ah ne, brez skrbi, to ni pismo kakšnega jeznega strankarskega kolega, ki mora javno oprati umazano politično perilo. Zato bom raje začel z naslednjimi besedami:

Spoštovani predsednik vlade! Vse čestitke, da Vam je uspelo preprečiti Srboritega … pardon, Plemenitega Jelinčiča. Kompliment za uspešno pogajanje s Podobnikom. Prepričan sem, da boste uspeli nekako prepričati tudi SSN.

Toda pozor, naslednji sem na vrsti še jaz in že težko pričakujem avdienco pri Vas, da se pogovoriva, kaj lahko storite zame, da ne bom začel zbirati podpisov za referendum proti vstopu Hrvaške v Nato.

Imam namreč sledeči problem: prejšnje poletje sem bil na počitnicah v Dalmaciji – voda je bila super, soba prav tako b.p., tudi nad postrežbo se ne morem pritoževati, me je pa motil nek Dalmatinec, ki se je ves čas smukal okrog moje boljše polovice. Kar se mi zdi škandal brez primere.

Upam, da razumete, da bo skoraj vsako slovensko dekle nekoč postala klena slovenska mati. Torej steber slovenske družbe in v bistvu kar poosebljenje vse Slovenije. Ozurpacija moje drage torej ni zgolj napad name, temveč napad na vso Slovenijo. Prisvajanje naše suverenosti in ozemeljske celovitosti!

Zato sem prepričan, da Hrvaške ne smemo spustiti v Nato, kajti kot dobro vemo, ženske še hitreje podležejo moškim v uniformah in potem si lahko predstavljate žalostne Slovence, ki se bodo samski vračali iz počitnic na Hrvaškem, ker bodo njihove boljše polovice ostale pri (v Nato uniforme oblečenih) Hrvatih.

Zato sem se odločil, da začnem zbirati podpise za referendum, dokler me ne sprejmete na pogovor (lahko tudi na kavico, ko sedaj ne gredo več na račun države, temveč jih plačujete iz lastnega žepa) in mi obljubite, da bodo poslanci sprejeli sklep o nepriznavanju hrvaških prisvajanj slovenskih žena.

Morda lahko ob tem na pogovor povabite tudi gospodično Kresalovo, ker se mi je nabralo nekaj neplačanih kazni za nepravilno parkiranje … a o tem se lahko pogajamo tudi kasneje, ko bo Hrvaška vstopala v EU in bo znova čas za referendumske pobude.

S spoštovanjem in v pričakovanju Vašega povabila (saj veste, čas se izteka, zato ne odlašajte predolgo)!

  • Share/Bookmark

Plemeniti referendum

13.02.2009

Plemeniti v elementu

Ima poslanec plemeniti,
zopet hude zolje v riti,
nam žuga, vpije in grozi,
da Hrvat si zemljo našo že lasti.

Zato ne smemo biti bratje v Natu,
naj raje jih pustimo v blatu,
se Plemenitež skorajda razpoči,
zakriči, da referendum naj odloči.

V času gospodarske krize,
ga vest prav nič ne grize,
če milijone bi zapravljal,
da le s čustvi bi upravljal.

A jaz podpišem pod njegovo se pobudo,
četudi povzroči Hrvatom le zamudo,
če le Plemeniti zaobljubi in podpiše,
da v primeru neuspeha iz parlamenta se izbriše.

P.S.: Še angleški prevod: Mr. Nobleman, are you man enough to give your money where your mouth is?

  • Share/Bookmark

Sejalci (in izsiljevalci)

30.01.2009

Sejalec

Kaj sedaj se vlada joka,
čudi, benti in pa stoka,
če Hrvat še ne hiti v NATO
ker je glasovanje zavito v proračunsko vato.

Je Pahor silno razočaran in dolgega obraza,
Golobiču bila bi ljubša rakasta mu metastaza,
ker teh vprašanjih se smelo bi ne povezati
in tako nemarno ter grdo politično izsiljevati.

A glej ga zlomka, še ni daleč zgodovina,
ko bila je vladi ljuba ta politična cestnina
in se je hrvaška pot v Evropo z mejo povezala,
da bi se bolj ugodna nam rešitev lažje izposlovala.

Kar sejal, to žel boš kmalu tudi sam,
tak življenja in usode je program.

  • Share/Bookmark

Če Hrvaški rečemo NE, si tudi sami ne zaslužimo EU

17.12.2008

SLO vs. HR v peskovniku EU

V teh časih je težko napisati kakšno besedo v prid Hrvaški ali kritiko Slovenskih groženj z omejevanjem naše južne sosede pri vstopanju v EU. Slovenski politični in javni prostor se je namreč srhljivo poenotil o principu bolj trdega nastopanja proti Hrvaški, seveda vse v interesu države in naroda.

Ko leva in desna politična opcija delujeta tako zelo enotno, je to znak, da je nekaj izjemno prav, ali pa hudo narobe. Tudi medijsko podajanje mnenj na to temo, sploh preko kolumn komentatorjev, ki se sicer predstavljajo za liberalne, strpne in premišljene, je postalo grozljivo homogeno, večinoma v podpori nove slovenske drže proti Hrvaški, občasno pa že kar nekoliko hujskaško s parolami “Ustavite Hrvaško”, kot da gre za nič manj kot vojno.

Toda, je zares v našem interesu, da na tak način zaostrujemo odnose s sosednjo državo? Po svoje razumem, da je do tega prišlo in smo se (skupaj s Hrvati) znašli stisnjene v kot, tako da je na videz edini izhod paničen in iracionalen boj na življenje in smrt. Problem smo preprosto predolgo pustili stati v prepričanju, da se ga bo že razrešilo ob “bolj primernem” času, ali pa se je vprašanje meje celo zlorabljalo in stopnjevalo ob vsakih volitvah, na eni in na drugi strani.

To je tako, kot luža vode, ki se jo predolgo pusti, da se usmradi na dvorišču. Če hkrati občasno vanjo še uriniramo ali se podelamo, nastane toksična mlakuža, ki onemogoča normalno življenje vsem v bližini, hkrati pa je nihče noče pospraviti, ker vsi zgolj krivijo drug drugega, kdo je za to kriv. Kdor pa bi se kljub vsemu želel lotiti sanacije te kloake, bi v svoji okolici naletel na neodobravanje, češ, zakaj pa ne počisti sosed, ki je tako ali tako kriv za vse to?

Tak odnos nas je torej pripeljal do točke, kjer sta preko političnih populizmov in hujskanja celotna naroda postala prepričana v (navidezno) realnost in neizbežno usodnost tega problema. Hrvati so svoje dodali s tistim večnim in neomajnim prepričanjem v svoj prav, Slovenci pa smo postali žrtve svojih navad, ko se nam je po dolgih letih igranja žrtve in prikazovanja, da smo vedno pripravljeni na spravo, ponudila priložnost in moč, da se iz vloge konjušnega hlapca postavimo v vlogo gospodarja.

In na žalost smo tej priložnosti nasedli na celi črti, kot da gre za tisto zveličavno pot, ki bo presekala gordijski vozel, čeprav bo dejansko še bolj zastrupila odnose med državama. Npr. da se postavimo nazaj v čas, ko se je Slovenija vključevala EU in bi npr. Italija zahtevala, da se optantom vrnejo nepremičnine in premoženje, ki so ga pustili za sabo ob koncu 2. svetovne vojne? Ne glede na to, kako bi se odločili (ostali izven EU ali sprejeli zahtevo), bi zagotovo nastala smrtna zamera in bi še danes škripali z zobmi ob omembi Italije in momljali, kakšna krivica se nam je zgodila.

Seveda aktualni mejni problem s Hrvaško ni iste narave, pa vendar bo odnos Hrvaške točno tak, kot bi ga doživljali mi v nasprotnem primeru. Da se stvar spreminja v nacionalno zamero lahko potrdim iz mojih osebnih odnosov s Hrvati, ne nekimi politično obremenjenimi norci, temveč v bistvu povsem preprostimi ljudmi, katerih dojemanje Slovencev se je bistveno spremenilo. Ni še dolgo nazaj, ko sem poslušal tudi njih govoriti, kako je to predvsem politična godlja, med tem ko v zadnjem času vse pogosteje opažam, da se je začenjalo omenjati kolektivno krivdo Slovencev, češ, zakaj da jim nagajamo pri vključevanju v EU? Nič boljše pa ni niti na severni strani Kolpe, ko se omenja Hrvate.

V bistvu bo Slovenska politika z morebitnim NE hrvaškemu približevanju EU dala potuho Hrvaškim politikom, ki bodo lahko vse probleme hrvaškega gospodarstva, financ, policije, sodstva, kriminala, korupcije itd., zaradi česar imajo težav s priključevanjem k EU, pometli pod izgovor, da smo za odlog evropskih sanj krivi Slovenci.

Kako točno naj bi Slovenski NE izboljšal naše upe na rešitev vprašanja? S tem si lahko kvečjemu zagotovimo, da Hrvati problema ne bodo želeli reševati dvostransko, kjer bi lahko upali na precej bolj “pošten” iztržek, kot pa pred mednarodnimi institucijami, kjer bodo veljale zgolj črke zakona in se nam tako povsem lahko zgodi, da ostanemo brez odprtega izhoda na morje.

Kakšna je torej rešitev? Naj spet popustimo, ali naj zavzamemo novo držo zob za zob, da Hrvatom pokažemo, iz kakšnega testa smo (v stilu nedeljskega vaškega pretepa po maši, ko si srboriti mladci skočijo v lase za ples z mično mladenko)?

Odgovor ni enostaven in ga po pravici povedano ne poznam, zagotovo pa je, da nam bo NE hrvaškemu približevanju EU prinesel vsaj toliko (dolgoročnih) slabih strani, kot (kratkoročnih) koristi. Na žalost smo ravno prav kratkovidni, da vidimo zgolj pozitivno plat.

Morebitni slovenski NE hrvaškemu približevanju EU je namreč nič drugega kot ploskanje kazanju zob steklega psa, zgolj zato, ker je pes naš in ker renči na soseda – še vedno je stekel in ga bo potrebno čim prej uspavati, drugače bo slej ko prej ugriznil tudi lastnika – torej nas.

Med tem pa se Evropa smeji in čudi kmetom in seljačinam iz Balkana, ki ne znajo pogledati in videti širše slike in razumeti skupnih interesov za prihodnost. No, če bi bili zares pošteni in pravični, bi morali skupaj s hrvaškim NE približevanju EU, tudi sami podpisati odstopno izjavo in Unijo zapustiti, saj smo za problem krivi prav toliko kot Hrvati in je problem prav toliko naš, kot je njihov.

Zakaj naj bodo torej zgolj oni kaznovani in prikrajšani, če smo oboji v prekršku, le da smo si mi nadeli uniformo žandarja, Hrvati pa ravbarja. Hmmm … kmalu bosta naši samostojni državi praznovali polnoletnost, pa vendarle očitno še nismo uspeli prerasti peskovnika EU.

  • Share/Bookmark

Patria o muerte

4.09.2008

Slovenska politika je na dan privlekla nože. Patria ali smrt! Afera je iz že skoraj tradicionalnega orožarskega obtoževanja o nepravilnostih in podkupninah prerasla v neobvladljivo pošast, ki utegne dejansko uničiti številne vpletene.

Ko namreč obtožiš premiera neke države, da je prejemal milijonske podkupnine, potem koraka nazaj ni več! Ali potone premier ali pa gre rakom žvižgat tožnik in njegova viri informacij. Zaenkrat ostaja edino dejstvo to, da pisnih dokazov o podkupovanju ni. Finski novinar trdi, da jih noče razkriti zavoljo varovanja svojih virov, toda slej ko prej se bo moralo razjasniti, kaj so dejstva in kaj teorije. Toda Pandorina skrinjica je odprta, možni izidi pa so naslednji:

1. Janez Janša je prejel podkupnino, kar pomeni, da je gospod J. lahkomiseln bedak. Izjemno nepremišljen, da na kocko postavi zmago na volitvah, svojo politično kariero, prihodnost svoje strank in celotne desne politične opcije ter tako zelo zabit, da podkupnine sprejema na način, ki ga lahko razkrije tudi povsem običajen novinar. Iskreno rečeno ne morem verjeti, da bi bil Janša tak bebo, saj bi bilo to tudi v nasprotju z vsemi karakternimi značilnostmi, ki mu jih očitajo nasprotniki (preračunljivost, umetnost prikrivanja in zavajanja, inteligentna subverzija …). Preprosto si ga ne znam predstavljati, da bi se dal na tak lahek način zalotiti, kako krade prepovedane piškote, ob tem da ima hkrati hlače spuščene do kolen. Če se kljub temu izkaže, da si je v žepe tlačil denar, bo to zelo slabo za celotno Slovenijo, saj bi bil to škandal prve vrste, ob katerem bi celo Berlusconi zgledal brezmadežen kot novorojeno dete.

2. Finski novinar je senzacionalistično napihnil zgodbo, zgolj na podlagi namigovanj in govoric, brez dejanskih dokazov. Možnost, ki je morda še najboljša za Slovenijo, zato pa toliko slabša za Finsko. Deželo, katere ime miselno povezujemo z najvišjimi etičnimi, moralnimi in profesionalnimi standardi. Če se torej izkaže, da novinar nima nekih pravih dokazov, bo to vrglo globoko senco dvoma na našo vero v tiste evropske ideale, ki jih najbolj častimo in ki se jim skušamo čim bolj približati.

3. Gre za koordiniran napad opozicije pred volitvami. Prav tako izredno slaba možnost, ki bo že ob zgolj najmanjših trohicah dvoma (npr. že samo to, da finski novinar ne predloži dokazov) metala senco na morebitno levo vlado prihodnosti. Tako kot so Bushu ves čas pod nos metali floridski volilni puš, tako se lahko zgodi tudi Pahorju, da ga bo Patria spremljala še dolgo po razjasnitvi vseh dogodkov in dejstev. Razen, če se zares izkaže, da je Janša prejemal podkupnino, ne bo konca teorijam zarot, da za vso stvarjo stojijo sile kontinuitete. Vsekakor slabo za našo prihodnost, ko bi morali misliti na številne druge probleme.

4. Vse skupaj je zgolj miselna zajebancija za plebejce, oziroma “mind fuck”, kot bi temu rekli Američani. Lahko se izkaže, da gre zgolj za predvolilno bučko oziroma kost za glodanje, ki jo bodo politiki ene in druge strani odvrgli, ko bo oddan zadnji glas in bodo živine spet pri koritu. Namesto, da bi se volivci lahko odločali, kdo nam zares največ ponuja za boljšo prihodnost, smo prisiljeni spremljati bitko za naša srca in razum, četudi te vojne nočemo. Srhljiva misel, ki pa se mi zdi ob vsem zamegljevanju in polariziranju na desne in leve, naše in njihove, dobre in slabe, vse bolj verjetna razlaga.

Kakorkoli že, kocka je padla, stave so visoke, številni lahko izgubijo prav vse. A očitno so nekateri dovolj obupani, da so pripravljeni tvegati do konca. Videli bomo, kdo slepomiši in kdo dejansko drži najboljše karte, a konec koncev se zdi, da v tem trenutku vsi skupaj lahko več izgubijo, kot pa dobijo. Resnica bo prej ko slej prišla na dan, a vprašanje je, če bo sploh še ostal kdo, ki ga bo zanimala?

  • Share/Bookmark

Slovenija 2008 = ZDA 1960 ?!?

31.08.2008

Pahor se poti Nixon se poti

Ko sem v soboto v roke vzel časopis, se mi je zazdelo, da ne živimo v Sloveniji leta 2008, temveč da smo se vrnili v preteklost, natančneje v ZDA leta 1960. Leto, ko sta se za Belo hišo spopadla Richard Nixon in John F. Kennedy1 , Slovenija podoživlja s Pahorjevim spodrsljajem na predvolilnem soočanju, kjer se je (tako kot Nixon v enem prvih neposrednih televizijskih soočenj nasploh) potil, dajal vtis bolnega, utrujenega in nezainteresiranega človeka ter z nekoherentnimi ter mlačnimi odgovori razočaral celo najbolj goreče kritike aktualne vlade2 .

Če so se v petek (torej prvi dan po soočenju) pojavlja predvsem ugibanja in analize, kako se je Pahorju nastop ponesrečil, pa smo v soboto lahko že brali opravičila na račun bolezni (menda naj bi šlo za vnetje ledvic in posledično hospitalizacijo) in dileme, če bi bilo bolje, da bi Pahor na soočenje poslal nekoga drugega ali pa če bi kar med oddajo povedal, da ga nekaj muči in se skušal računati na sočutje gledalcev.

Kakorkoli že, panični odzivi, kako lahko taka stvar spreobrne izid volitev, me navdajajo predvsem z vprašanjem, ali nista Janša in Pahor (oziroma programa njunih strank in vizija vodenje države) torej izjemno sorodna in podobna, če zmaga ni odvisna zgolj od vsebinskih razlik, temveč predvsem od njune osebne karizme?

Že dolgo časa me čudijo razna prepričanja o katastrofalni klimi ter o izredno slabem stanju države, ki kot da ni kaj prida boljša, kot če bi živeli v Zimbabveju, vse pa naj bi se spremenilo, ko bi oblast prevzel Pahor. Nedvomno, stvari se bi spremenile, toda mar dejansko tako zelo, kot nas številni prepričujejo?

Je mar Pahorjeva politika zares tako diametralno nasprotna Janševi? Če bi zares bila, potem en tak Pahorjev spodrsljaj ne bi nikakor smel vplivati na rezultate volitev, saj bi dejstva morala prevladati nad podobo. A očitno prav Pahorjevi simpatizerji v to ne verjamejo, saj je največ kritik/opravičil priletelo iz strani, ki si želi, da bi zmagal, kot od nasprotnikov.

Prav tako zanimiv upad “korajže” levice je bil razviden, ko se je do nedavnega še razglašalo, kako so razmere v Sloveniji tako obupne, da je Pahorjeva zmaga na volitvah zgolj vprašanje formalnosti. V zadnjem času pa že opažamo agitiranja in namigovanja, kako naj bi predsednik države Türk pri odločanju o mandatarju za sestavo nove vlade moral upoštevati predvsem načelo možnosti lažjega sklepanja koalicij, ne pa avtomatske preference dejanskega zmagovalca volitev.

Sicer logično načelo v sebi znova skriva vnaprejšnji dvom levice, če je Pahor dejansko zmožen premagati Janšo, kar še enkrat več dokazuje, da stari niso tako črno-bele, izbor na volitvah pa ni za boljšo ali slabšo Slovenijo, temveč zgolj za zrcalno sliko Slovenijo, kjer bodo tisti, ki sedaj jadikujejo, končno prepričani, da lahko zopet dihajo “pravo klimo”, nasprotno pa se bodo počutili zapostavljeno in zadušeno tisti, ki so sedaj prepričani, da jih slovenski svetilnik vodi v pravo smer. Kakšnih večjih socialno-družbenih sprememb pa očitno ne gre pričakovati, če je za ljudi (kot tudi za samo levico) Pahorjev “švic” bolj pomembna komponenta volitev, kot programska razlika napram Janši.

  1. Nixon je volitve izgubil, a znova kandidiral čez 9 let in zmagal []
  2. Vlado Miheljak je Pahorjev nastop ocenil takole:
    Edini res pravi veliki poraženec tega soočenja je Borut Pahor, ki je bil katastrofalno slab. S tem ni naredil slabe usluge samo sebi, ampak tudi potencialnim partnerjem na levi sredini. Čeprav so bile teme popolnoma predvidljive in je vedel, kaj ga čaka, se ni dobro pripravil ali pa so kakšni drugi razlogi njegovega očitno slabega dneva. Na stokrat premlete stvari ni imel argumentov. []
  • Share/Bookmark

Nekaj grize Plemeniteža – kaj, če ni to … vest?

11.08.2008

Plemeniteži

Poletje je že tradicionalno čas kislih kumaric (na žalost ne tistih vloženih). Tudi politiki poznajo sezono kislih kumaric, ki se zgodi predvsem pred volitvami, pa naj si bodo državne, lokalne, občinske, pokrajinske, itd. Imamo pa tudi poslance, ki pri vlaganju kislih kumaric niso sezonsko omejeni, temveč pridno servirajo take in drugačne kumarice in bučke ves čas, ker je to postal že njihov zaščitni znak. Taki poslanci imajo sebe ponavadi zelo v čislih, a kaj, ko njihove misli, pozivi in dejanja niso niti najmanj tako Plemenita, kot morda namiguje njihova titula. Tako je eden teh Plemenitih poslancev minuli mesec v Sloveniji videval teroriste, ta mesec pa so ga razkurili berači. Saj veste, tista svojad, ki kar tako, meni nič, tebi nič, na cesti prosijo vbogajme. In ti baraboni to počnejo povsem brez sramu, kar pri belem dnevu. Le kako si drznejo?!? In kakšna je torej Plemenita rešitev tega problema? Jasno, strpajmo jih v zapor, tiste pa, ki nimajo našega državljanstva, kar po najhitrejši poti izženimo. Težava rešena, Slovenska čast oprana!

A glej ga zlodja, potem se mi od nekje prikrade čudaška(?) misel, da to pravzaprav ne bo nobeno zagotovilo, da me ne bo že jutri znova za rokav pocukal nov berač in me pobaral za kakšen sold. Plemenita računica namreč ne odstranjuje vzroka, temveč zgolj posledice. No, Plemenite misli bodo morda lahko ugotovile, da so berači sami krivi za svoje klavrno stanje, toda to je jalovo prepričanje tistih, ki so prepričani, da se njim samim kaj takega ne more zgoditi in hkrati žalostno stanje duha naše družbe, ki želi probleme raje pomesti pod preprogo, kot da bi se morali potruditi in dejansko rešiti vzrok neljubih težav. Morda pa bi lahko Plemenite misli izračun postavili na glavo in za denar, ki bi bil sicer porabljen za zapornike, namenili socialnim programom, ki bi beračem pomagali, da bi se postavili na noge, ali pa še bolje, da sploh ne bi postali berači.

A kaj, ko vse to zahteva nek angažma, nek strateški načrt, neko dolgoročno vizijo, med tem ko sta zapor ali izgon tako enostavna in hitra. Baje obstaja misel, da je skupina močna zgolj toliko, kot je močan njen najšibkejši člen!?! Morda bo Plemenita logika zatrdila, da tuji berači pač niso naš problem. No, morda res niso problem ožje (slovenske) skupnosti, toda vseeno imamo tudi do ljudi drugih držav določeno moralno obveznost, saj z njimi delimo obstoj na tej Zemlji, kot tudi dejstvo, da smo vsi skupaj ljudje in kot taki menda ne moremo brez kančka slabe vesti gledati, kako nekdo drug trpi. Menda … Plemeniteži očitno lahko.

A ko smo že pri vprašanju vesti … recimo, da za trenutek pozabimo dejstvo, da poslanci v predvolilnem času (nekateri pa tudi kar vsak dan) pridigajo številne populistične ideje, lahko z dokaj veliko verjetnostjo sklepamo, da imajo tudi Plemeniti poslanci v sebi nekaj človeškega, neko moralo in neko vest. Morda pa je težava Plemenitih poslancev prav to, da jih nekje daleč v podzavesti, vsakič ko srečajo berača, nekaj začne gristi, ker se zavedajo, da svet ni popoln in da tudi sami bolj malo pripomorejo k izboljšanju tega dejstva. In morda jih prav slaba vest vodi k iskanju najhitrejših in najbolj enostavnih odgovorov, da čez dan njihova vest ne bi bila več na preizkušnji in bi pomoči lažje spali.

Hja, tako je to, gospodje Plemeniteži, bolj ko boste kričali in žugali z zaporom in izgonom, bolj bo očitno, da ste nekje daleč notri nadvse mehke dušice, ki se zaradi otroške preprostosti ne znate bolj konkretno spopasti s težavo, kot da jo na svojem igrišču skuša zakopati v pesek. No, morda pa bo že čas, da odrastete!

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »