spookyMulder išče resnico

Poletje je že tradicionalno čas kislih kumaric (na žalost ne tistih vloženih). Tudi politiki poznajo sezono kislih kumaric, ki se zgodi predvsem pred volitvami, pa naj si bodo državne, lokalne, občinske, pokrajinske, itd. Imamo pa tudi poslance, ki pri vlaganju kislih kumaric niso sezonsko omejeni, temveč pridno servirajo take in drugačne kumarice in bučke ves čas, ker je to postal že njihov zaščitni znak. Taki poslanci imajo sebe ponavadi zelo v čislih, a kaj, ko njihove misli, pozivi in dejanja niso niti najmanj tako Plemenita, kot morda namiguje njihova titula. Tako je eden teh Plemenitih poslancev minuli mesec v Sloveniji videval teroriste, ta mesec pa so ga razkurili berači. Saj veste, tista svojad, ki kar tako, meni nič, tebi nič, na cesti prosijo vbogajme. In ti baraboni to počnejo povsem brez sramu, kar pri belem dnevu. Le kako si drznejo?!? In kakšna je torej Plemenita rešitev tega problema? Jasno, strpajmo jih v zapor, tiste pa, ki nimajo našega državljanstva, kar po najhitrejši poti izženimo. Težava rešena, Slovenska čast oprana!

A glej ga zlodja, potem se mi od nekje prikrade čudaška(?) misel, da to pravzaprav ne bo nobeno zagotovilo, da me ne bo že jutri znova za rokav pocukal nov berač in me pobaral za kakšen sold. Plemenita računica namreč ne odstranjuje vzroka, temveč zgolj posledice. No, Plemenite misli bodo morda lahko ugotovile, da so berači sami krivi za svoje klavrno stanje, toda to je jalovo prepričanje tistih, ki so prepričani, da se njim samim kaj takega ne more zgoditi in hkrati žalostno stanje duha naše družbe, ki želi probleme raje pomesti pod preprogo, kot da bi se morali potruditi in dejansko rešiti vzrok neljubih težav. Morda pa bi lahko Plemenite misli izračun postavili na glavo in za denar, ki bi bil sicer porabljen za zapornike, namenili socialnim programom, ki bi beračem pomagali, da bi se postavili na noge, ali pa še bolje, da sploh ne bi postali berači.

A kaj, ko vse to zahteva nek angažma, nek strateški načrt, neko dolgoročno vizijo, med tem ko sta zapor ali izgon tako enostavna in hitra. Baje obstaja misel, da je skupina močna zgolj toliko, kot je močan njen najšibkejši člen!?! Morda bo Plemenita logika zatrdila, da tuji berači pač niso naš problem. No, morda res niso problem ožje (slovenske) skupnosti, toda vseeno imamo tudi do ljudi drugih držav določeno moralno obveznost, saj z njimi delimo obstoj na tej Zemlji, kot tudi dejstvo, da smo vsi skupaj ljudje in kot taki menda ne moremo brez kančka slabe vesti gledati, kako nekdo drug trpi. Menda … Plemeniteži očitno lahko.

A ko smo že pri vprašanju vesti … recimo, da za trenutek pozabimo dejstvo, da poslanci v predvolilnem času (nekateri pa tudi kar vsak dan) pridigajo številne populistične ideje, lahko z dokaj veliko verjetnostjo sklepamo, da imajo tudi Plemeniti poslanci v sebi nekaj človeškega, neko moralo in neko vest. Morda pa je težava Plemenitih poslancev prav to, da jih nekje daleč v podzavesti, vsakič ko srečajo berača, nekaj začne gristi, ker se zavedajo, da svet ni popoln in da tudi sami bolj malo pripomorejo k izboljšanju tega dejstva. In morda jih prav slaba vest vodi k iskanju najhitrejših in najbolj enostavnih odgovorov, da čez dan njihova vest ne bi bila več na preizkušnji in bi pomoči lažje spali.

Hja, tako je to, gospodje Plemeniteži, bolj ko boste kričali in žugali z zaporom in izgonom, bolj bo očitno, da ste nekje daleč notri nadvse mehke dušice, ki se zaradi otroške preprostosti ne znate bolj konkretno spopasti s težavo, kot da jo na svojem igrišču skuša zakopati v pesek. No, morda pa bo že čas, da odrastete!

V mislih nimam mojega (pre)dolgega premora pri pisanju blogov (med katerim se mi je potrdila misel, da blog nikakor ni edina možnost za (samo)dokazovanje in udejstvovanje idej), temveč zanimiv pojav, ki sem ga poleg minulega tedna opazil že pred mesecem dni, ko sem za teden dni izpustil vsakodnevni vnos informacij o dogajanju v preljubi domovini, stvar pa se je ponovila tudi med pravkar končanim morskim dopustovanjem.

Za kaj torej gre? Nikakor ne za nenavadno romanco, ki se dogodi likom v filmu Ko si spal, temveč za ugotovitev, da vsaj glede politike v tednu dni nisem zamudil praktično nič pomembnega, da pa bi se mi ta teden verjetno zdel zelo pomemben, če bi ga doživel v Sloveniji. Hmmm… očitno spet neka deviacija relativnosti strička Einsteina.

A zadeva je dejansko dokaj preprosta – živimo v času sodobnih medijev, ki znajo še tako obskurno novico napihniti do onemoglosti, če se dejansko primeri kaj pomembnega, pa stvar tako akterji, kot tudi spremljevalna sredstva opazovanja in poročanja razvlečejo in povečajo do onemoglosti, kod da gre najmanj za pristanek prvega človeka na Marsu. Toda iz nekoliko podaljšane perspektive (naj si gre za geografsko ali časovno spremenljivko) stvari zgledajo naravnost absurdne, nepomembne in silno pretirane.

Najbolj tragično pri vsem tem sta predvsem dve stvari: očitno nezavedanje (ali pa nemara že kar srhljivo sprenevedanje) političnih akterjev, kako nepomembno absurdna se zdijo njihova epohalna ravnanja, podobno tragična pa je tudi zvedavost vseh opazovalcev, ki s svojim zanimanjem prilivajo ogenj na ta semenj ničevosti.

Oh, seveda, mea culpa, tudi avtor tega članka je krvav pod kožo in je, tako kot gredo muhe na med, tudi sam klikal na zadnja poročilo o dogajanju Cviklove komisije, Jelinčičevo videvanje teroristov, boj vlade s tajkuni, Saškovo odstopanje z mesta podpredsednika državnega zbora, najnovejše goreče debate o inflaciji oziroma Janševim trditvam o inflacijski virtualnosti, zločinih proti človeštvu aktualne vlade, zločine proti človeštvu nekdanje vlade in tako dalje v neskončno prihodnost.

Vse lepo in prav, gospodje politiki, ampak po enem tednu brez novic iz Slovenije sem ugotovil predvsem to, da NISEM ZAMUDIL ČISTO NIČ in da mi boste vse to do volitev (in na žalost tudi potem) servirali vsaj še neštetokrat. Začaran krog. Neskončni kontinuum z negativno povratno zanko brez začetka in konca. Zakaj torej počenete vse to, če pa bi bilo čisto vseeno, če bi to naredili prihodnji teden, ali pa tudi nikoli??? Mar res ne morete najti bolj konstruktivnega dela, kot metanje boba ob (lastno miselno) steno?

Huh, zanimivo, moral sem zapustiti Slovenijo, da sem (u)videl, da v Sloveniji ni levice in ni desnice, temveč so zgolj eni in isti politiko, ki nam na tak ali drugačen način servirajo ene in iste spore, ki jih potem v zaverovanosti v svoj prav pograbijo taki in drugačni komentatorji za ustvarjanje svojih konstruktov o tem, kaj je prav in kaj ni ter kaj je res in kaj ne.

A ne gre zgolj za naivnost javnosti, ki sledi vsem miselnim vragolijam politike, temveč je še bolj grozljivo opazovati, kako redki so postali zares objektivni komentatorji, ki bi znali na eno stran postaviti argumente ene strani in na drugo stran dejstva drugih, nato pa narediti nek presek, da bi skušali izluščiti dejansko resnico.

Zakaj se to dogaja? Preprosto zato, ker je resnica veliko manj epohalna in fantazmagorična, kot nam jo želi večina prodati. Zato je tudi veliko lažje napisati članek, kjer se vlado krivi za vse tegobe tega sveta, ali pa staro vlado kriviti za vse lastne napake. Senzacionalizem se je očitno iz glav politikov preselil tudi v glave komentatorjev in če prvim že tako ali tako ne verjamem več, se tudi vse manj razburjam zaradi enosmernosti drugih. Tako se lahko samo še nasmiham ob političnih analizah g. Košaka, sicer za moje pojme velikega slovenskega filmarja, ki ima namesto želodca očitno samo še en velik politični čir.

Da ne bo pomote, so še številni drugi (veliko bolj radikalni) politični komentatorji, ki se gredo ofenzive, kot da se je začela že najmanj tretja svetovna vojna, v kateri je treba (politične) nasprotnike zatreti, uničiti, demolirati, zateptati in skratka spremeniti v sončni prah že v kali, ker prav nobena njihova ideja ali dejanje nima prav nobene pozitivne vrednosti. Daleč smo prišli … vendar nazaj v preteklost, se mi zdi!

Toda vse skupaj je jalovo in nesmiselno, če mi ne verjamete, pa se za en teden odklopite od vseh teh norij in se sami prepričajte, da ne boste zamudili čisto NIČ. No ja, škoda, da ta zapis ne bo mogel predreti preko miselnih pregrad tistih, ki bi ga morali razumeti, temveč si bom na glavo verjetno nakopal zgolj nove zamere ljudi, ki so prepričani v zveličavno pomembnost, nezmotljivost in absolutno pravilnost svojih misli.

Na mojo veliko žalost se taka miselnost vse bolj pogosto manifestira tudi na blogih, tako da si včasih sploh več ne upam komentirati posameznih zapisov, da ne bi avtorji, do katerih sicer gojim osebna prijateljstva, tega razumeli kot nek osebni napad in neko veliko zamero. Eh… komaj čakam, da zopet poniknem za nekaj dni …

P.S.: Zame zares EDINA pomembna politična vest minulega tedna je tako politično udejstvovanje prijatelja Dejana, ki me je (ob hkratnem spoznanju puhlosti večinskega dela politike) spravil v hudo dilemo, kako z mojim glasom ob prihodnjih volitvah, toda naj bo to tema za enega prihodnjih zapisov.

P.P.S.: Če kdo ve za kakšno bolj (in zares) pomembno politično vest minulega tedna, ga povabim na pijačo!

Počilo je! Konec je! Nekoč praktično nezlomljiva naveza Zmaga Srboritega … eee, pardon, Plemenitega in njegovega pribočnika (Wing Man-a) Pečeta je razbita. In vse samo zaradi ene besede, ene pomanjševalnice imena Sašo v Saško … pa naj še kdo reče, da besede ne ubijajo!

Novica se je čez konec tedna rolala na naslovnicah televizij, prav tako pa so se s tem poročila na radiih. Če bi imeli CNN, bi se ta novica verjetno rolala kot Breaking News. In ja, v bistvu so imeli novinarji prav, to je bil dejansko šok prve vrste. Peče je bil namreč poleg Jelinčiča glavna faca Nacionalne stranke, tudi neke vrste strokovnjak, ki je znal Jelinčičeve izpade vedno dati v nek vsaj približno smiseln kontekst in ki je znal tudi postreči s kakšnim pametnim argumentom. Prav zabavno je bilo gledati soočenja, kjer sta nastopala skupaj – najprej je Zgago … eee… Zmago (naj vrag pocitra tega nagajivega tiskarskega škrata ) v eter vrgel neko provokacijo, nato pa na dodatna vprašanja po utemeljitvi dejal: “To bo pa povedal moj kolega,” in je v kader skočil Peče in začel razkazovati svoje retorične sposobnosti.

Zakaj torej ta razkol? En razlog zagotovo tiči v velikih egih vpletenih ljudi, ki so slej ko prej morali trčiti med sabo, še posebej, ko je Jelinčič dobil tako dobre odstotke na predsedniških volitvah, nato pa večino zaslug pripisal izključno sebi (če že ni rekel neposredno, pa je to nedvomno dal podrejenim vedeti).

Drug razlog lahko iščemo v Jelinčičevem vetrnjaštvu. OK, on vam bo sicer zatrdil, da vedno dela po svoje in da se ne ozira na druge ljudi in njihova mnenja, kar pa je v prenesenem smislu tudi res, saj je vedno gledal, da je stvari obrnil na svoj mlin, tudi, če je moral narediti miselni obrat za 180 stopinj. Enkrat podpira te, drugič druge. Kaj se je zgodilo, ko je Janša omenil možnost odstopa vlade? Je Jelinčič udaril po njem? Ne, v soočenju je drezal izključno v Pahorja, da nima mod, da bi prevzel vladanje in na vsak način hotel pokazati, kako si Pahor ne upa prevzeti odgovornosti. Pa tudi sicer statistika njegovega glasovanja v preteklosti kaže, da je vedno v ključnih momentih podprl tistega, ki se je znašel v škripcih, če mu je slednji le bil pripravljen kaj ponuditi v zameno, oziroma če je Zmago videl, da si bo s tem pridobil kakšen glas več na prihodnjih volitvah. V tem dam Pečetu povsem prav, da je Jelinčič nenačelen, je pa tudi res, da je do neke mere to značilnost vsakega politika, ki mora na tak ali drugačen način sklepati kompromise, le da nekateri to počnejo (oziroma naj bi počeli) v obče dobro, Plemeniti pa izključno v svoje dobro.

Tretji razlog za veliki pok pa osebno vidim predvsem v že mnogokrat dokazanem dejstvu, da radikalci na koncu vedno požrejo sami sebe, ko se njihove metode dela in način razmišljanja obrne proti njim samim. Se spomnite filma Propad, kjer smo lahko spremljali zadnje trenutke v Hitlerjevem bunkerju in kjer je bilo naravnost fantastično prikazano, kako človek, ki izgubi sočutje in ljubezen do soljudi, na koncu ne more več ljubiti ali pokazati sočutja niti do sebe? Ne, brez skrbi, nočem niti pod razno vleči kakšnih osebnostnih vzporednic s Hitlerjem, gre zgolj za miselnost … miselnost izključevanja, zaničevanja, skrajne retorike in prepričanja, da si nekateri ljudje ne zaslužijo, da jih obravnavamo sebi enakovredne. Na žalost (ali pa na srečo) taka prepričanja nikoli ne ostanejo omejena zgolj na neko omejeno skupino ljudi, temveč se posledično iščejo vedno novi sovražniki. Kaj je Jelinčič povedal o tem, da ga Peče in drugi poslanci zapuščajo? Ozmerjal jih je z “izdajalci, sovražniki, ljudmi z bolezenskimi stanji …” je to res Plemenita retorika? Se tako govori o ljudeh, s katerimi si do nekdaj bil tako tesno povezan? Hja, res je, to ni nič novega za Jelinčiča.

Kot tudi ni nič novega Jelinčičev miselni salto mortale ob novici, da si je Barovič premislil in ne bo zapustil SNS-a, ob čemer, si je zaslužil Plemenite pohvale, da gre za “pametno in trezno odločitev”. Torej, če strnemo razmišljanje Jelinčiča: Gre za pametno in trezno odločitev izdajalca in sovražnika?!? Heh, adijo pamet!

A seveda, Zmaga gre razumeti, saj mu gre sedaj za nohte. Brez dovolj velikega števila poslancev namreč ne more več imeti poslanske skupine, kar pomeni manj denarja … to pa je za Zmaga seveda glavni razlog, da je “izdajalca in sovražnika” Baroviča pripravljen sprejeti nazaj. Kako prosim, da se je slednji odločil za to potezo zaradi družine? Oh joj no, kaj, se nemara fiksajo z Jelinčičem, da so od njega tako odvisni? Pravzaprav sploh ne morem razumeti človeka, ki je pripravljen iti nazaj k Plemenitemu, ne samo zaradi žaljivk, temveč tudi zaradi Zmagovih besed, da mu ni žal za odhajajoče poslance, saj naj bi to pomenilo njihov sloves od politične kariere, ker naj bi bili v parlamentu zgolj zato, ker so člani stranke SNS. Razumete? Jelinčič svoje poslance naravnost zaničuje in je prepričan, da z lastnim delom niti približno ne morejo postati poslanci, temveč le, če so njegovi kimavci. Prav tragično, saj je Zmago s tem praktično razvrednotil delo večine svojih poslancev, kar torej pomeni, da je cela njegova poslanska skupina v parlamentu zgolj zato, da igrajo pavlihe. Žalostno, a hkrati prav ironično resnično!

In kakšen bo končni rezultat? Vprašanje je, koliko bo to škodilo Jelinčiču na prihodnjih volitvah. Zagotovo bo izgubil nekaj glasov pri mladih, ki so svoj idol videli v Pečetu, kot tudi pri ženskih volivkah, ki jih je morda prepričala Žgajner Tavševa. A kljub vsemu ne gre pozabiti, da je Zmagec (OK, upam, da sedaj ne bo tudi on pošizil zaradi te pomanjševalnice ) namazan z vsemi žavbami in da si bo na tak ali drugačen način znal zagotoviti vsaj poslansko mesto zase.

Kaj pa odcepljeni člani napovedane poslanske skupine Lipa? Lahko z bolj stoično (in verjetno bolj radikalno) držo prepričajo volivce? Upal bi si trditi, da lahko, saj je do sedaj bolj ekstremistično sceno od SNS-a odbijal prav Zmago s svojim simpatiziranjem z narodnoosvobodilnim bojem, kultom Tita, pa svojo preteklostjo pri UDBI itd., zato se številni “pravoverni” domoljubi niso odločili glasovati zanj, temveč za nekatere manj vidne stranke, ki pa so vedno ostale zunaj parlamenta. A to še ne pomeni, da radikalna volilna baza ne obstaja … brez skrbi, če uspe Pečetu resno zastaviti projekt in za sabo potegniti še nekaj Jelinčičevih volivcev in pa morda še nekaj desne volilne baze, ki zaradi razočaranja nad vlado ne bo želela glasovati za Janšo (k levičarjem pa tudi ne bodo želeli prestopiti), potem se zna zgoditi, da utegnemo v parlament dobiti zares prave nacionaliste, ki bodo dejansko mislili, to kar bodo govorili, ne pa tako kot danes, ko vemo, da gre bolj za Zmago-šov, kot pa kaj resnega. In to seveda mora biti znak za zaskrbljenost, a morda bo vendarle bolje, da še malce počakamo, kako se bo vsa stvar razpletla.

Glede na vse videno, se namreč ne bi prav nič čudil, če bi kmalu zopet videli Zmageca in Saškota, kako se znova skupaj igrata v parlamentarnem peskovniku.

Prvi krog volitev za predsednika države kljub nasprotnim pričakovanjem ni minil brez presenečenj, za največje pa je zagotovo poskrbel Plemeniti Zmago Jelinčič, ki je potrdil neprijetno dejstvo, da smo tudi Slovenci vse bolj dovzetni za populistično iskanje črnih ovac po vzoru Švicarjev.

Minuli konec tedna so namreč tudi v Švici potekale parlamentarne volitve, na katerih je zmagala Švicarska ljudska stranka, ki se je na plakatih oglaševala s tropom belih ovac, ki iz Švice preganjajo črno ovco (torej tujce). Ekvivalent takim populizmom je pri nas prav Srboriti … eee, pardon, Plemeniti poslanec Jelinčič, ki ne zamudi priložnosti, da bi povedal, kako razni “cigani”, “čefurji”, “pedri”, “domobranska golazen”, “hrvaški okupatorji” in podobni “paraziti” ogrožajo stebre našega naroda.

Pravzaprav je Jelinčič postal že neka stalnica slovenskega političnega prostora – neke vrste ventil za tiste najbolj razočarane in deprivilegirane volivce, ki mu v svoji jezi in razočaranju namenijo glas podpore. In potem je sledilo letošnje presenečenje, ko je zbral kar petino glasov volivcev, kar v konkretni številki znaša dobrih 188.000 glasov - to je skoraj dvakrat več kot na predsedniških volitvah pred petimi leti.

Jelinčič se vsekakor upravičeno veseli (očitno je bilo, da je tudi sam presenečen nad fenomenalnim uspehom), toda od kje torej toliko ljudi, ki so bili pripravljeni tolerirati Jelinčičeve sovražne govore in mu bili pripravljeni nameniti enega najvišjih mest v državi?

Eden od razlogov je zagotovo medlost letošnjih glavnih kandidatov, ki se niso upali spustiti v odprt spopad na najbolj perečih temah, saj so vsi vedeli, da jih čaka še en krog volitev, kjer bodo potrebovali tudi morebitno podporo tekmecev iz prvega kroga. To je dalo velika prostora Jelinčiču, ki pač ni imel kaj izgubiti, saj je nenazadnje šel na volitve predvsem zaradi reklame in zato ni štedil jezika in bil vedno pripravljen na provokacijo. Na žalost je pri številni volivcih očitno bolj kot besede same pomembna stopnja glasnosti (in skrajnosti), s katerimi so besede izrečene.

Drug razlog gre iskati v padanju podpore vladi – nekaj podobnega se je zgodilo tudi v času vladavine leve koalicije, le da so takrat razočarani levo-sredinski volivci raje odšli na sredinsko desnico, med tem ko se sedaj očitno razočarani sredinski desničarji poleg levice raje obračajo proti skrajni desnici.

Tretji razlog pa je zagotovo tudi v tem, da tudi Slovenija postaja vse bolj nacionalistična, vsaj v segmentu mladih ljudi (če bi po raziskavi vzporednih volitev obveljali zgolj glasovi mladih do 30. leta starosti bi se na prvem mestu znašel Jelinčič!!!), kar je razvidno tudi v vse bolj prodornem delovanju domoljubnih društev, ki so se v zadnjih letih razpasla predvsem na medmrežju.

Gre za nevaren signal, ki nakazuje, da mladi v Sloveniji ne najdejo več prave življenjske perspektive in da se soočajo s hudimi socialnimi težavami, naj si gre za izobraževanje, iskanje službe, nakup stanovanje ali zgolj vklopitev v sodobno multikulturno družbo. Ker odgovorov na ta vprašanja ne najdejo pri vse bolj odtujeni politični eliti, se zatekajo v skrajne ideologije, ki imajo zelo enostavne računice iskanja krivcev.

Razne ekonomske, politične, gospodarske, socialne in podobne smernice bo človek pač bolj težko razložil nekomu, ki živi na robu preživetja, zato so prav ti ljudje najbolj dovzetni za poenostavitve iskanja vzrokov za težave pri drugačnih ljudeh. Tako bo nekdo brez službe prej kot zgrešene gospodarske načrte za svoj položaj okrivil “čefurja”, ki mu je ukradel delo. Ali pa bo nekdo, ki se je znašel v zakonski krizi, za razpad moralnih vrednot krivil “pedre”. Nekdo, ki se iz meseca v mesec komaj prebija z minimalno plačo pa bo pač rad slišal, kako nepravično je, da številčna “ciganska” družina samo z otroškimi dokladami zasluži več kot on.

To je le nekaj banalnih primerov, na katere stavijo populisti kot je Jelinčič, ker gredo take stvari zelo lahko v uho in zavest, saj ljudje pač najlažje na tak ali drugačen način zaznamujemo drugačne v naši družbi in jih okrivimo za svoje težave. Jelinčič je zgolj spretno izrabil to dejstvo, ob čemer so nekateri očitno zmotno mislili, da ga skrbi za državo, a je s svojimi dejanji do sedaj še vedno dokazal, da ga skrbi predvsem pridobivanje glasov za lasten obstanek na politični sceni.

Morda še bolj kot rezultati predsedniških volitev pa skrbi dejstvo, da se sedaj Jelinčičeva stranka SNS v anketah uvršča že kar na tretje mesto, takoj za SDS in SD, pri čemer ne gre pozabiti na Jelinčičevega zvestega in vedno zelo lucidnega sekundanta Saša Pečeta, ki ob šefovem populizmu vedno poskrbi tudi za pravo mero strokovnosti (prav zabavno je gledati, ko Jelinčič najprej naredi provokacijo, ko pa mu zastavijo bolj strokovno vprašanje, odgovori: To bo pa povedal moj strankarski kolega (Peče)!), ter Jelinčičevo prodorno svetlolaso borko za socialne pravice Barbaro Žgajner Tavš, ki vedno ve, kako popihati na dušo najbolj trpečim.

Tako se lahko zgodi, da bomo ob naslednjih parlamentarnih volitvah tudi Slovenci glasovali z mentaliteto Švicarjev, vprašanje pa je, če nam bo po izgonu črnih ovac naše družbe zares šlo tako lepo, kot nam skuša prepričati Srboriti … eee, pardon, Plemeniti poslanec!?!

No, morda lahko to preprečijo kar nacionalisti sami, saj je npr. domoljubno društvo Hervardi ob teh volitvah izrecno zapisalo, da ne podpira Jelinčiča, ki se jim zdi premalo domoljuben. Naša sreča je torej, da je ena od značilnosti nacionalizma tudi ta, da se zaradi skrajnih idej na koncu tako ali drugače izniči kar sam.